Pametne vasi in skupnosti na zelenem prstanu vrhniškega podeželja
Dr. Benjamin Leskovec je otroštvo preživel v Logatcu. Ob številnih sprehodih po okolici in po gozdu, ga je močno zaznamovala ravno narava. Na idrijski gimnaziji se mu je še intenzivneje »odprl svet«, kot sam rad hudomušno pripomni. Danes je doktor gozdarstva, sicer pa soustanovitelj več podjetij, vodja raziskovalne skupine 20 let starega podjetja. V sebi nosi šampionskega duha. Blizu mi je stremljenje k poslovni odličnosti. Zbirka nagrad, priznanj in certifikatov je dolga. Na Zaplani 1890 ima hribovsko kmetijo, kjer vedno znova išče poti v zeleni trajnostni prehod. S tem znanjem in izkušnjami, ki jih je uspel pridobiti, želi predvsem v odnosu do narave, ljudi in skupnosti nekaj vrniti in pustiti za seboj zeleni pečat
Benjamin, predstavi prosim svojo vizijo pametnih vasi in skupnosti na podeželju.
Ta pojem ni vezan samo na pametne vasi in pametne skupnosti, ampak se dotika trajnostnega bivanja v prostoru, kjer podeželje ponuja tisti okvir, kjer lahko element trajnosti v polnosti živimo. Trajnostno, kar je najbolj pomembno. Govorimo o gradnji z lesom, ki je lokalni vir. Govorimo o vodi, ki jo lahko zbiramo s strehe z zbiralniki kapnice takrat, kadar so padavine oziroma presežki vod. Govorimo o ogrevanju, o viru energije, na primer drv, ki so ravno tako prisotne v prostoru. V enoten koncept vključujemo tudi energijo sonca, kjer pridobivamo električno energijo. In seveda, da ne puščamo negativnih vplivov na okolje.
Imamo tudi celostni sistem hermetično zaprte čistilne naprave, ki na izhodih zagotovi tehnično vodo, ki se uporablja bodisi za zalivanje v kmetijstvu ali pa za potrebe sanitarne vode. V sušnih mesecih bo voda postajala omejena dobrina. S piko na i pa seveda tak trajnostni način bivanja zaključujemo s samooskrbo tudi v smislu hrane, s travniškimi sadovnjaki, z vrtovi in z njivami.
Kupil si kmetijo na Zaplani. Si morda zaslutil, kaj so bili nekoč glavni viri, od katerih je bilo odvisno preživetje.
Ja, v bistvu se je ta kmetija v preteklosti ukvarjala s sadjarstvom. Travniški sadovnjaki so jim predstavljali osrednji vir preživljanja, hkrati pa tudi druženja ljudi na kmetiji. Veljala je za gostoljubno kmetijo, na kateri so se ljudje lahko okrepčali, nabrali sadje, otroci so radi hodili na počitnice ali na obisk. Včasih se namreč ni hodilo na dopuste. Šli so na sosednji hrib ali v sosednjo vas. Ta kmetija je imela ta sloves. Poleg tega je imela na več lokacijah njive in je bila že v preteklosti samooskrbna. Prav tako je imela tudi župnija vsaj eno njivo na tej kmetiji in jo je takratni mežnar uporabljal za krompir. V bistvu je prav veljalo, da je to »mežnarjeva njiva«. Celotna zgodba iz cerkvenih virov ter iz zemljiško knjižnih izpisov, sega v letnico 1890.
Se bomo verjetno še kasneje navezali na to letnico. Ali si bil morda na tej kmetiji pozoren na položaje osončenja hiše in posameznih parcel?
Mi bomo samo vzorec obdelovalnih kmetijskih površin ponovili in ga prenesli v današnji čas. Kajti tako njive, kot vrtovi in sadovnjaki, so bili pravilno umeščeni v prostor. In kvaliteta tega prostora je naravnost čudovita. Celotna kmetija se namreč nahaja v sedlu. Tudi krajevno ime je »V sedlu«. Cesta se ves čas vije po slemenu. In ne bi izključil možnosti, da je bila to nekoč samooskrbna kmetija za potrebe takratne rimske vojske. Kajti smo v neposredni bližini Rimskega zidu oziroma Claustre.
Kaj je danes ključni vir za življenje in napredek na kmetiji, ki je oddaljena od urbanega
središča? Ali je to odlična optična povezava?
Ne. Glavna dodana vrednost bo to, da se bo na tej lokaciji tržilo mir, popolno zasebnost, doživetje v neokrnjeni naravi hribovske kmetije z dih jemajočimi pogledi. To so prvine kvalitetnega prostora, ki ga za potrebe bivanja uporabljamo na trajnosten način in nam daje vse tisto, kar konkurenčne, lahko rečemo tudi turistične destinacije, nikakor ne morejo ponuditi. Naš temelj je narava. Naše delovanje je trajnostno, naš cilj je pustiti neokrnjeno naravo našim zanamcem. Zato so tudi vsi objekti, ki bodo v prihodnje stali, načrtovani na pozicijah, ki po Vastuju – to je indijski način umeščanja stvari oziroma objektov v prostor.
Podobno, kot Feng shui. Objekti so pozicijsko orientirani v točno določenih stopinjskih legah. Bivanje gostu podzavestno prinaša visoko kvaliteto bivanja. In gostje se tja zelo radi vračajo.
Govoriš o gostih in o turističnih nastanitvah. Tukaj bo verjetno potrebno opraviti določeno
delo. Bodo na ta prostor vezana kakšna honorarna dela ali delovna mesta?
Ne govorimo samo o gostih. Lahko govorimo tudi o srebrni generaciji, o aktivnih družinah. Pomembno je, da v prostor umestimo trajnostni koncept bivanja, ki ga lahko naseli ali turistični gost ali upokojenec ali aktivna družina. Lahko tudi digitalni nomadi. To, kdo in na kakšen način se bo v tem prostoru bivalo, puščamo odprto razvojnim perspektivam. Tisto, kar pa bi radi naredili je, da dvignemo kvaliteto v prostoru, ohranimo vrstno pestrost in vsakokratnemu gostu, ki tam bo, ponudimo izredno visoko kvaliteto bivanja v prostoru v pravem pomenu besede. In v sozvočju z naravo. Se pravi to, kar po našem mnenju nikjer v Evropi ne moremo več dobiti. In seveda, ja. Delovna mesta, zelena delovna mesta. In ne samo tukaj na kmetiji. Tudi v širši okolici. Naš cilj je vključiti lokalno skupnost, lokalne prebivalce hrane, ljudi z dopolnilnimi dejavnostmi, da sooblikujejo končno podobo tako imenovane pametne vasi, ji vdahnejo življenje in jo tudi zalagajo z domačimi lokalnimi dobrinami. In da seveda ljudje s svojimi znanji in izkušnjami vzamejo koncept pametne vasi za svoj projekt in ga pomagajo sooblikovati in graditi. In napačno je seveda dojemanje, da se taki koncepti s strani ljudi dojemajo kot stres oziroma kot motnjo. Tistega, ki bi rad udejanjil opisano pa se dojema kot vsiljivca. In to prepreko želimo preskočiti na način, da bomo s takim projektom vsi pridobili.
Poznaš morda več primerov dobrih praks, ki so že na tem zelenem prstanu podeželja? Kjer
so že dobre prakse, ki so v nastajanju? Kje so še neizkoriščeni potenciali?
Neizkoriščenih potencialov je ogromno. Ovira nekemu širšemu razmahu so nedvomno omejena znanja in viri informacij, ki bi omogočili širši razmah tovrstnih konceptov trajnostnega bivanja. Problem je tudi pomanjkanje izkušenj na področju pridobivanja evropskih sredstev, na osnovi katerega bi se take koncepte dalo v prihodnosti razvijati. Izziv je pomanjkljiv dialog med investitorji in lokalno skupnostjo oziroma tam živečimi ljudmi. Te koncepte želimo spraviti v okvir, ki ga oni lahko razumejo in ga tudi vzamejo za svojega. In postanejo aktivni sooblikovalec in aktivni deležnik razvoja lastnih konceptov, ki na dolgi rok prinašajo delovna mesta na podeželju in omogočajo razvojne perspektive. Da se izognemo pretirani urbanizaciji in zmanjševanju samooskrbe na podeželju, kar bo za vse velik izziv. V prihodnje bo samooskrba s hrano postala še pomembnejša. Prav tako tudi trajnostno zagotavljanje vode za bivanje in seveda tudi delovna mesta za ohranjenost in poseljenost samega podeželja.
Ali so pametne vasi eden od odgovorov na izzive časa?
Tukaj ne govorimo samo o pametnih vaseh, ampak tudi o pametnih eko socialnih vaseh. In če sedaj to besedno zvezo malo razčlenim, si ljudje pod pametno predstavljajo internet. Pod eko si predstavljajo ekološko pridelavo hrane. Pod socialno pa si predstavljajo njihovo vključenost. In ravno ta socialni vidik vključenosti izključenih ciljnih skupin je tisti vidik, ki ga želimo tukaj predstaviti na tak način, da bomo tam ponudili tudi samooskrbne vrtove, čebelarju panje, starejši generaciji, njihove vrtove, … Skratka, da bodo vključeni v skupnost in v ta koncept trajnostnega bivanja. Da si bodo lahko pridelali svojo hrano, pletli medsebojne vezi, tako s tam živečimi ljudmi, kot tudi z mlajšo generacijo. Kajti pri starejših je potrebno
vzpostaviti medgeneracijski dialog. Kolikor ga uspemo vzpostaviti v tej pametni eko socialni vasi, uspemo vzpostaviti nadstandardni butični turistični produkt, ki v koncept vključuje vse deležnike. In seveda, kaj je izbranemu gostu lepšega, kot preživeti popoldan z osemdesetletnim atom, ki kuha šnops ali pa z devetdesetletno babico, ki je še vedno sposobna »zvariti« marmelado ali pa skuhati domač malinovec ali bezgov sirup in ga na licu mesta tudi poskusiti.
Odlično. Meni je na tem mestu zelo všeč beseda medgeneracijsko sožitje. Da vsak lahko biva z vsakim, da vsaka generacija lahko nekaj daje in nekaj prejema.
Slovenci imamo srečo. Čeprav živimo v mestu, imamo blizu naravo. Nek prebivalec New Yorka ali pa velikih mest po svetu, morda sploh nikoli ne gre ven iz mesta, narave sploh ne vidi. Nikoli ne vidi zvezdnatega neba, ker je preveč smoga ali preveč svetlobe. Tudi nam so morda te osnovne dobrine, na katere sploh nismo pozorni, nekako samoumevne: čist zrak, pogledati zvezdnato nebo zvečer ali pa spiti vodo iz pipe ali celo iz potoka, kjer je to možno.
Benjamin, predstavi nam prosim vizijo zelenega prstana vrhniškega podeželja.
Že sama beseda prstan označuje družino. In mi bi radi na zelenem prstanu Vrhnike vzpostavili družino butičnih, zelenih, trajnostnih destinacij, ki bi temeljile na varovanju naravne in kulturne dediščine, na samooskrbi, na pridelavi, kmetijstvu, na dopolnilnih dejavnostih, na življenju, … Na vse tisto, kar življenje dejansko je. Vse skupaj seveda na trajnosten način. Zato zeleni prstan. In da lahko ta prehod naredimo, moramo ljudi najprej opolnomočiti, jih informirati, dvigniti raven zavedanja. Gre za naše dolgoročno preživetje in za pozitivni vtis, ki ga bomo pustili našim potomcem. In seveda, prav nič nam ne pomaga, da
nam uspe en projekt. Uspeti nam mora več projektov v zeleni družini zelenega prstana. In naš dolgoročni cilj je postati prvi zeleni evropski prstan razširjene družine na lokacijah kot so Zaplana, Ulovka, Kuren, sveta Trojica, Bevke, Bistra, Močilnik, Pokojišče in tako dalje.
Kaj pa regijski razvoj?
Ideja regijskega razvoja oz. zelene regije 1890 je nekako strnjena v treh točkah. Prva točka je razširitev Notranjskega regijskega parka Cerknica do meja Ljubljanskega barja. Kar pomeni, da bi notri prišle še občine Logatec, Vrhnika, Borovnica in tako naprej.
Naslednji korak bi bila vzpostavitev vodilne regijske, turistične, zelene destinacije, ki bi omogočila vsem deležnikom na podeželju zeleno delo in zelena delovna mesta. Povečana bi bila samooskrba. Dvignil bi se potencial zelenega butičnega turizma v srčiki zelo ohranjenega naravnega okolja Notranjske regije.
Tretji korak bi bila Regijska razvojna agencija, ki bi opravila delo, ki ga na primer opravlja Posoški razvojni center v Tolminu. Seveda, da bi vse skupaj zaživelo, bi to omogočilo manjšim deležnikom, podjetnikom in obrtnikom, možnost zagona manjših dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, možnost povečevanja samooskrbe oziroma kmetijstva, pridelave kmetijskih pridelkov in navsezadnje tudi nastanitvenih kapacitet, gostinskih storitev in doživetij, ki so nekako zaokrožene v segmentu zelenega, butičnega turizma.
Tak koncept gre čez meje lokalnih skupnosti. Koncept zajema predvsem menedžment destinacije, ne zgolj konzervatorstvo. Seveda z upoštevanjem vseh bistvenih prvin, ki so v tem prostoru. Tukaj je predvsem za izpostaviti obdelanost kmetijskih površin in varovanje naravnih virov. Naravna in kulturna dediščina je v tem prostoru zelo bogata in slikovita. Tu je izjemno velik potencial za vzpostavitev zelenih delovnih mest.
In kar je najbolj pomembno. Sožitje med generacijami in vključenosti vseh ciljnih skupin, ki oblikujejo regijo in to pisano notranjsko podeželje. V svojem razvojnem konceptu bi lahko brez težav upoštevalo zelo bogato zgodovinsko in kulturno dediščino. Mlade generacije izgubljajo stik z naravo. Pomembno je, da tudi mladi naravo razumejo. S tem bi si mladi izboljšali kvaliteto bivanja, odraščanja in novih vlog, ki jih prinaša današnji čas.
Ali vidiš pri razvoju kakšne potencialne ovire?
V tem prostoru nekako nastopajo trije deležniki. Eden je zagotovo Notranjski regijski park, kjer se vodstvo zelo dobro zaveda pomena ohranjanja tega prostora ter potenciala, ki ga ta prostor ponuja. Da bi ta koncept lahko udejanjili, je zelo pomembno vključiti kmete, jih poslušati, jih znati slišati. Pokazati jim moramo na primerih drugih zelenih regij, da tak koncept razvoja lahko prinaša trajnosten način upravljanja s prostorom. Destinaciji lahko dodano vrednost prinaša turizem ter številne dopolnilne dejavnosti, ki posledično ustvarjajo nova zelena delovna mesta.
Za doseganje tovrstnega cilja je zelo pomembna nacionalna oziroma politična podpora. Izpostavil bi Zavod RS za varstvo narave, ki mora postati aktiven deležnik v prostoru. Zagotavljati mora podporno okolje za implementacijo tovrstne zelene trajnostne strategije.
So na razpolago tudi finančna sredstva?
Finančnih sredstev za povečevanje samooskrbe, za varovanje naravnih virov, za obdelanost kmetijskih površin je večja, kot je sposobnost črpanja tovrstnih sredstev. Zakaj? Zaradi tega, ker v tem trenutku še ni mogoče govoriti o usklajeni, ciljni, trajnostni strategiji zelene Notranjske regije.
Notranjci menda veljamo za bolj zaprte ljudi. Si morda v tem času izkusil ali pa spoznal tudi
druge vidike Notranjcev, ki nas bolj odpirajo?
V bistvu nam odpirajo in nam dajejo priložnost za dialog predvsem situacije, spodbujene iz zunanjega okolja. Covid je k temu zelo veliko pripomogel, ravno tako pomanjkanje vodnih virov, zmanjševanje samooskrbe, poplava trgovin … In človek vedno bolj ceni svoje zdravje. Ceni zdravo prehrano. Želi živeti v prostoru, v katerem lahko prispeva s svojim znanjem, z izkušnjami, s socialnim kapitalom in nenazadnje tudi s finančnimi sredstvi, v kolikor so na voljo.
Omejitve so. Ampak omejitve so v naših glavah, ki izhajajo še iz terezijanskega časa oziroma iz časa Ivana Cankarja. Vzgojeni in rojeni za hlapce, vedno v čakanju, kaj bo rekel gospodar, da potem gremo po njegovi začrtani poti. Smo v samostojni državi. Na nas je, da naredimo prve zelene korake, v zeleni prehod zelenih delovnih mest.
Ali lahko zase rečeš, da si vizionar? Da vidiš dlje?
V tem času sem se naučil poslušati ljudi, da jim potem znam to povedati na način, ki je njim razumljiv. Pogled v prihodnost naj ne bo stres, ampak priložnost, ki bi jo radi živeli in h kateri bi radi prispevali. Pot v zeleni prehod bo postopna in trnova. Vsekakor bo potrebno delati z roko v roki z ljudmi in v intenzivni komunikaciji z njimi. Naj bodo oni tisti, ki bodo prevzeli pobudo. Ne pa tisti, ki morda vidijo dlje in bolje ali pa mislijo, da vidijo bolje. Pomembno je, da bo vsak sam pri sebi zaključil: če bom nekaj prispeval v celotno zgodbo, bom tudi sam živel bolje. In močni smo lahko samo, če je močna skupnost. Močni posamezniki v tej vlogi dejansko izpadejo nemočni.
Imaš smisel za povezovanje. Da potegneš iz ljudi ven tisto optimalno, kar človek tisti
trenutek zmore.
Mislim, da ne gre toliko za povezovanje. Gre za odkrit in transparenten način delovanja, ki ga okolje prepozna. S tem pa tudi posamezniki, ki se na tej poti poistovetijo z idejo 1890 in se ji priključijo s ciljem, da bi lahko prispevali v skupnost. Čeprav si morda star ali bogat, prideš do zaključka: »Nekaj od tega, kar mi je skupnost dala, bi rad vrnil nazaj. Iščem načine, poti in možnosti, da to vrnem. Lahko sem delavec, direktor, obrtnik, učitelj, kdor koli.« Odgovornost vsake lokalne skupnosti je, da tem ljudem omogočimo vračanje dobrega in plemenitega nazaj v prostor. Kajti to je tisto, kar bomo pustili našim zanamcem.
Mogoče še tvoja izkušnja, pogled, kako bi to, o čemer se pogovarjamo, uspel zgostiti v eno
besedo.
SOLIDARNOST.
Na nakovalu solidarnosti naj omenim še ljudi, s katerimi smo skupaj kovali vsebino povedanega: Špela Krištof, Breda Štupica, Joško Otrin in Janko Skodlar.
Hvala Benjamin. Pa srečno in pogumno naprej.
mag. Marko Gabrovšek
