Lahko se sprašujemo o potencialnih ovirah pri razvoju. Omejitve so. Ampak omejitve so v naših glavah, ki izhajajo še iz terezijanskega časa oziroma iz časa Ivana Cankarja. Vzgojeni in rojeni za hlapce, vedno v čakanju, kaj bo rekel gospodar, da potem gremo po njegovi začrtani poti. Smo v samostojni državi. Na nas je, da naredimo prve zelene korake, v zeleni prehod zelenih delovnih mest.

Koncept trajnostnega razvoja je pri nas prisoten že dobrih dvajset let, ampak se kljub temu njegovo praktično udejanjanje zdi trenutno precej šibko. Podnebne spremembe pa se že danes odražajo v naraščajoči škodi kot posledici ekstremnih vremenskih pojavov. Tukaj sta med drugim na močnem udaru ravno kmetijstvo in turizem.

V razvojne koncepte je zelo pomembno vključiti kmete, jih poslušati in jih znati tudi slišati. Na nek način jim moramo pokazati vzorčne primere iz drugih zelenih regij. Tak koncept razvoja lahko prinaša trajnosten način upravljanja s prostorom. Destinaciji dodano vrednost zagotovi turizem, kot tudi številne druge dopolnilne dejavnosti. Posledično le-te prinašajo nova zelena delovna mesta.

Tak koncept gre čez meje lokalnih skupnosti. Zajema predvsem menedžment destinacije, ne zgolj konzervatorstvo. Seveda z upoštevanjem vseh bistvenih prvin, ki so v tem prostoru. Tukaj je potrebno izpostaviti obdelanost kmetijskih površin, varovanje naravnih virov in varovanje naravne in kulturne dediščine. V tem prostoru je ta preplet bogat in slikovit.

Osrednjeslovenska regija se na lestvici ocene okoljskih kazalnikov uvršča na rep lestvice, kljub temu, da je na vrhu lestvice socialno-ekonomskih kazalnikov. To pomeni, da se ta napredek odvija na račun nadpovprečnega poseganja v okolje oziroma naravne vire. To je seveda dolgoročno nesprejemljiva praksa z vidika trajnostnega zelenega prehoda. Hkrati pa ima Osrednjeslovenska regija najugodnejše razvojne razmere, s čimer smo najmanj ranljivi za prihodnje izzive trajnostnega razvoja.

Cilj Ideje 1890 je, da se potenciale izkoristi tako, da se najprej oblikuje ZELENI PRSTAN na področju mikro destinacij Vrhnike: Močilnik – Rimski zid – Rupnikova linija – Star maln – Zaplana – Planina – Ulovka – Kuren – Podlipa – Sveta Trojica – Ligojna – Sinja Gorica – Bevke –Ljubljansko barje – Bistra, s čimer bomo oživeli našo bogato naravno dediščino in jo povezali s kulturno dediščino.

Zeleni prstan s srcem na Vrhniki se bo trajnostno upravljal na področju varovanja naravnih virov, kmetijstva, dopolnilnih dejavnosti, lokalno pridelane hrane, ohranjanja kulturne dediščine, zelenega turizma, trajnostne mobilnosti, vrstne pestrosti ter seveda tudi konzervatorstva tam, kjer je to potrebno. Kot tak ima zeleni prstan velik potencial za razvoj zelenega butičnega turizma, revitalizacijo površin za šport in rekreacijo na prostem ter možnost za številne dopolnilne dejavnosti, ki so ključne za obstoj manjših kmetij in življenja na vasi.

Vključujoče delovno okolje za strokovno delo in privabljanje kompetentnih kadrov, partnerjev in prebojnih projektov, ki lahko gradijo identiteto, ponudbo ter prepoznavnost kraja so ključni za omogočanje novih delovnih mest. V okviru regijskega razvoja do leta 2030 lahko oblikujemo »Pilotno okoljsko plaformo za zeleni in trajnostni prehod regije; na primeru Notranjske« v treh korakih in sicer:
1. Širitev Notranjskega regijskega parka Cerknica do meja Ljubljanskega barja, kar vključuje vsaj še občine Logatec, Vrhniko in Borovnico.
2. Formiranje vodilne regionalne zelene turistične destinacije Notranjske, ki bi omogočila vsem deležnikom na podeželju možnost participacije. Povečana bi bila samooskrba in dvignjen potencial zelenega butičnega turizma v srčiki zelo ohranjenega naravnega okolja Notranjske regije.
3. Oblikovanje Regionalne razvojne agencije Notranjske v sodelovanju z več občinami, po zgledu Posoškega razvojnega centra v Tolminu.

Vse našteto bi omogočilo manjšim deležnikom, podjetnikom in obrtnikom, možnost zagona dopolnilnih dejavnosti na kmetijah, povečevanja samooskrbe oziroma kmetijstva, pridelave kmetijskih pridelkov in navsezadnje tudi nastanitvenih kapacitet, gostinskih storitev in doživetij, ki so nekako zaokrožene v segmentu zelenega, butičnega turizma.

Kmetije so ključni upravljavec s prostorom in pomemben steber razvojnih perspektiv slovenskega podeželja na področju Notranjske. Da lahko kmetom zagotovimo ekonomske in socialne možnosti, je potrebno znotraj naštetih okvirov omogočiti aktivacijo potenciala manjših kmetij na podeželju. Posodobitev kmetij, zagon dopolnilnih dejavnosti in povečanje samooskrbe kmetij so zagotovo prioritetne naloge, da lahko sledimo:

1. večji vrednosti domačega lesa,
2. samooskrbi in prodaji v lokalnem okolju oz. na destinaciji in
3. zelenemu in butičnemu trajnostnemu turizmu.

Na osnovi navedenih pristopov se v prihodnosti lahko ureja plovnost Ljubljanice, izvire Ljubljanice (Močilnik), kolesarske poti ob Cerkniškem jezeru, mostove v Rakovem Škocjanu, kulturno dediščino (Moja Ljubljanica, mostiščarji), mikro turistične butične destinacije (Bistra, Rakov Škocjan, Pekel itd). Torej vse, kar destinacijo od Cerknice do Borovnice (porečje Ljubljanice) dela zeleno butično destinacijo oz. regijo, ki se trajnostno upravlja na področju: varovanja naravnih virov, kmetijstva, lokalno pridelane hrane, ohranjanja kulturne dediščine, zelenega turizma, trajnostne mobilnosti in vrstne pestrosti.

Za potrebe razvoja dopolnilnih dejavnosti kmetij, zelenega turizma in širitve dejavnosti podjetij ter obrtnikov si moramo prizadevali za spremembo OPN, kar bo pripomoglo tudi k reševanju stanovanjske problematike mladih in novim zelenim delovnim mestom. Mlade generacije nekako izgubljajo stik z naravo. Prav je, da se zavedajo njenega pomena in vloge, ki jo opravlja v prostoru. S tem je povezana kvaliteta bivanja in način odraščanja mladih.