Gorsko kolesarjenje 1890 na zelenem prstanu Vrhnike
Včasih je veljal rek “na kolo, za zdravo telo”, zame pa je kolo več kot samo oblika rekreacije, zame je kolesarjenje način življenja, “lifestyle” tako rekoč. S kolesom se odpravim v službo, na izlet ali po opravkih. Vsekakor pa gredo kolesa v naši družini vedno z nami na dopust.
Naj se na kratko predstavim, moje ime je Andreja, na pragu štiridesetih, mama dveh otrok, žena, partnerka, zaposlena v raziskovalni ustanovi, sicer priseljena na Vrhniko, vendar mi je ta hitro zlezla pod kožo. Po srcu sem kolesarka, predvsem gorska kolesarka. Že 15 leto aktivna v Klubu gorskih kolesarjev Volja, z opravljeno licenco za turnokolesarskega vodnika, predvsem pa z veliko željo, da Vrhnika postane poznana in razvojno usmerjena kolesarska destinacija.
Narava nam je postregla z obilico možnosti za kolesarjenje. Imamo Barje, Zaplano, pa Ulovko, Planino nad Vrhniko, Sv. Trojico itd. Večina teh poti je vsem že dobro poznana, število navdušenih rekreativcev pa je vsak dan večje. Poleg tega veliko mladih danes še raje od nogometa, seda na kolo in išče družbo za izlet. Zato potrebujemo nekaj, s čimer bomo pritegnili mlade generacije in omogočili pogoje za razvoj športa in boljše rekreacijske površine. Le tako bodo mladi sedali na kolo in uživali svojo mladost na zdrav način. Raziskave namreč potrjujejo, da je razmerje med kvaliteto športne infrastrukture, razvojem športnih programov za mlade obratno sorazmerno s številom mladostnikov, ki redno posegajo po alkoholu in drugih nezdravih razvadah.
V lanskem letu smo sicer dobili pumptrack, ki se je hitro izkazal za premajhnega, za tako številčno občino, katere število (mladih) prebivalcev iz leta v leto raste. Letos so mu dodali še enega, manjšega, za mlajše otroke, tiste predšolske. Pohvalno. Pumptrack zadnja leta predstavlja pomemben steber vsake lokalne skupnosti, vsekakor pa ni dovolj za celosten razvoj kolesarskega športa v občini. Otroci namreč hitro prerastejo pumptrack in osvojijo veščine vožnje po grbinah in potem si želijo nadaljevati. Tisti, ki želijo naprej morajo, zaradi pomankljive infrastrukture, BMX treninge obiskovati v Ljubljani. Enako je s tistimi, ki želijo trenirati druge discipline gorskega kolesarjenja (XC, Enduro, DH…). In tisti, ki tega ne morejo, odnehajo, saj nimajo možnosti.
Svoje so dodali še uspehi naših kolesarjev na svetovnih tekmovanjih, Covid-19 epidemija in število lastnikov koles je poletelo v nebo. Namesto, da bi bili vsi veseli, da smo Slovenci odkrili nov šport, se o kolesarskih poteh prepogosto govori, kot o reševanju problema. Kot, da nam še ni jasno, da s klimatskimi spremembami, energetsko krizo in vsem kar nas v prihodnje čaka, prihajajo tudi zelene zime in možnost za razvoj zelenega turizma. Občina Vrhnika ima odličen potencial za razvoj trajnostnih turističnih kolesarskih produktov, povezanih z lokalno kulturno dediščino. Takšen razvoj bo dvignili kvaliteto življenja občanov in omogočile zaposlovanje mladih tako v športu, kot turizmu. Turizem je tudi ena redkih gospodarskih panog, ki je odporna na klimatske spremembe in ni tako zelo vezana na energente in mednarodne dobavne verige. Vse je lahko lokalno in za Vrhniško skupnost je to nekaj neprecenljivega.
Vprašanje pa je koliko se zavedamo možnosti, ki jih imamo na dlani in koliko dobrega lahko prinese razvoj kolesarskega centra naši skupnosti. Otroci, mladi in aktivni starejši potrebujejo še kaj več kot pumptrack. Za premagovanje vsakdanjega stresa potrebujemo neokrnjeno naravo, redno gibanje, vznemirljive izkušnje, adrenalin če hočete. Po zgledu občin Kočevje, Idrija, Ilirska Bistrica, Ajdovščina, MOL-a in drugih vodilnih na področju razvoja kolesarstva, srčno upam, da bomo kmalu tudi Vrhničani lahko peljali po čisto svoji trasi z naše, vsem tako ljube Planine. Govorim seveda o urejenem gorsko kolesarskem spustu, enoslednici, v kolesarskem žargonu po urejenem “trailu”, ki bi bil primeren za vsakega, ki si lasti izpravno gorsko kolo in mu spuščanje po cestah ali med pohodniki ne predstavlja posebnega užitka. Tam kjer je volja prava, se lahko uresničijo še tako nemogoče sanje. Za enim takšnih projektov stojijo člani lokalnega društva KD RAM, za kar jim lahko samo čestitamo. Imajo vizijo za razvoj infrastrukture od race BMX proge, dirtparka do spusta s Planine. Vendar je za razvoj tako ambicioznega projekta potrebno razumevanje lokalne skupnosti in občinskih odločevalcev. Bojim pa se, da trenutno tega razumevanja še ne premoremo vsi.
Idealni čas za razvoj kolesarskega turizma se počasi izteka. Številne občine namreč že skoraj 10 let vlagajo v kolesarsko skupnost in skupaj z njimi iščejo najboljše produkte za razvoj športa in turizma. Vsako leto vložijo 1% svojega proračuna samo v razvoj gorskega kolesarstva. Daljinske poti, kolesarske steze in ostalo tukaj sploh ni vključeno. Okno za takšen razvoj in umestitev Vrhnike kot priljubljene kolesarske destinacije bo odprto še kakšnih 8 let, potem pa nas bodo okoliške občine prehitele. Takrat bo to (pre)velik zalogaj, da bi jih sploh lahko ujeli. Takrat bo potrebno vložiti 20x toliko sredstev za dosego enakega učinka. Vsekakor se čas za odločitve izteka. Ni več časa za mencanje in premlevanje. V kolikor si želimo preboja, je treba to storiti takoj.
Gorsko kolesarjenje je v tujini že vrsto let priljubljen družinski šport, tako kot za Slovence smučarija, morda tudi pohodništvo. Primer dobre prakse sta npr. sosednja Avstrija, Italija in tudi Švica, če se že tako radi primerjamo z njo, čez lužo Kanada. Ljudje iz vse Slovenije se za vikend vozijo tudi po 5h daleč, da uživajo v vožnji po naravnih kolesarskih poteh. Tam ostanejo ves vikend in uživajo v naravnih in kulturnih lepotah kraja. Občutek svobode na kolesu, stik z naravo in spoznavanje novih krajev in ljudi je le nekaj dejavnikov, ki pritegnejo marsikatero družino, da se čez vikend poda na raziskovanje s kolesom.
Zato ne zamudimo priložnosti. Dragi sokrajani, ne zavrzimo potenciala, ki ga imamo, bodimo odprti za nove možnosti, za nove “poti 1890”, ki se nam odpirajo tako rekoč tik pred nosom.
Spodbujajmo svoje otroke, da sedejo na kolo, pojdimo skupaj z njimi, kajti starši smo lahko najboljši zgled svojim otrokom.
Avtorica Andreja Butina Čalič in soavtorji Breda Štupica, Mateja Božnar, Rok Kovačič, Žan
Gabrovšek in Joško Otrin.
