Varovanje in spodbujanje ohranjanja stavbne dediščine Vrhnike

V starih hišah mestnega jedra, v srcu kraja, so prenekatere zgodbe, srečne in nesrečne, vtisnjene v zidovih, v katerih še danes prebivamo »Vršnčani«. Zgodbe, ki jih bomo pripovedovali tudi našim zanamcem. Gre za hiše, v katerih so živele mnoge generacije in v katerih bodo bivali tudi naši zanamci; a le, če bodo vzdrževane, obnovljene, ohranjene. Redno vzdrževane bodo ohranile prvotni, resnično avtohtoni pridih in med nami nostalgičen občutek starih časov in spominov na prednike, ki so to ustvarili. Da bi se v prihodnje
spodbudilo ohranjanje stavbne kulturne dediščine pa moramo spremeniti naše videnje, predvsem pa razmišljanje odločevalcev, ki s svojimi pristopi in mnogokrat nerealnimi zahtevami lastnike stavb postavljajo v nehvaležen položaj. Obnova pod strogimi tehničnimi kulturno spomeniškimi kriteriji, pretežno na račun lastnikov, ob zavedanju, da gre za dediščino vseh nas, je namreč zelo kompleksna naloga, h kateri moramo pristopiti vsi skupaj. Vse to gradi zunanji videz in identiteto srca našega kraja v
slovenskem in svetovnem merilu, njegovo unikatnost, drugačnost in lepoto. Tudi to je Vrhnika, ki lahko privabi številne domače in tuje goste.

Lastniki omejeni pri obnovah in rekonstrukcijah, vzdrževanje je dražje

Res je, da je na začetku strošek vlaganja v stavbni fond znaten, a na dolgi rok lahko prinaša dodatne vire prihodkov ne le tukaj živečim občanom, temveč celotni lokalni skupnosti. Seveda pa se moramo najprej začeti zavedati potenciala in lastnikom stavb stopiti naproti, da bi obnovo spomeniško zaščitenih stavb olajšali in zmanjšali tudi dodatne stroške, ki ob tem nastajajo.

Trenutni način spodbud z donacijo v fasadni del stavb je žal preskromen, da bi se lahko zagotovila tehnično skladna in s spomeniškimi smernicami ustrezna obnova širših razsežnosti. Ni odgovorno, da lastnikom pri obnovi samo nalagamo smernice in zahteve, kot družba pa ne prispevamo, da bi jih lahko udejanili v dobro vseh nas. Zavedati se je potrebno, da so lastniki spomeniško zaščitenih hiš tehnično precej omejeni pri obnovah in rekonstrukcijah. Na primer: ne smejo spreminjati zunanjega videza hiše; ne smejo povečevati velikosti oken in vrat, s čimer so poslabšani njihovi osnovni bivalni pogoji, saj posledično velikokrat primanjkuje naravne svetlobe, kar ima za posledico večjo uporabo umetne svetlobe; fasade (fasadni ometi) morajo biti snovno enaki prvotni gradnji in izolacijski materiali ne smejo vsebovati umetnih plastičnih materialov, ampak morajo biti na osnovi apneno cementnih perlitnih parapropustnih materialov, ki imajo slabše izolacijske in toplotne karakteristike. Gre za sanacijske parapropustne materiale, ki sicer odvajajo nasičeno vodo – vlago v zidovih, a niso toplotno izolacijsko dovolj učinkoviti in imajo zgolj 15-20 let ustrezne funkcionalne lastnosti, kasneje pa ponovno začnejo propadati. Cenovno so ti materiali 2-3- krat dražji od klasičnih materialov. Ravno tako so lastniki prikrajšani pri toplotno energetski učinkovitosti njihovih zgradb v primerjavi z novogradnjami; v teh starih hišah gre tudi za večjo porabo toplotnih energentov in posledično večji negativni vpliv na okolje. Strešna kritina mora biti snovno glinena (samo bobrovec ali dvozareznik) in je prav tako mnogo dražja od ostalih kritin. Če strnemo v enem stavku, je vzdrževanje spomeniško zaščitene stavbe vsaj dvakrat dražje od starega objekta, ki ni pod spomeniško zaščito.

Če želimo in se odločimo, da stare hiše v mestnem jedru prispevajo k našemu utripu srca kraja je prav, da lastnikom spomeniško zaščitenih stavb kot skupnost omogočimo kvalitetno življenje kot ga živimo tudi vsi drugi lastniki nepremičnin v kraju. V skupni državi Jugoslaviji je bil odnos do stavbne kulturne dediščine spoštljiv, saj so bili objekti kulturne dediščine in objekti, postavljeni v območjih kulturne dediščine, oproščeni davščin. Tako je tudi v tujini, kjer se zavedajo njenega pomena in dediščino odgovorno spoštujejo ter ohranjajo skozi čas. Pravega razmišljanja, ki bo vzpodbudilo ohranjanje kulturne dediščine, smo se začeli zavedati tudi v Sloveniji. Zanimiv prispevek na temo ohranjanja stavbne kulturne dediščine in njenega varstva si lahko ogledate na spletni povezavi .

Ideja 1890

Problematiko več desetletij spremlja tudi predstavnik 1890, ki nastopa več mandatov kot član sveta in nazadnje tudi kot predsednik krajevne skupnosti Vrhnika Breg. V tej zvezi je že bila podana osnovna ideja, ki se je navezovala vsaj na ukinitev nadomestila NUSZ oz. po novem davka na nepremičnine za vse objekte, ki so kulturna dediščina oz. so v varovanem območju kulturne dediščine; katerim smernice narekuje država. Z omenjeno idejo bi lahko pristopili korak bližje aktivnim lastnikom na področju varovanja in ohranjanja spomeniško zaščitenih stavb. Ravno tako bi spodbudili lažjo in hitrejšo obnovo le-te in s tem pripomogli k lepšemu zunanjemu videzu srca kraja.

Vsaka začetna spodbuda predstavlja zanemarljiv prispevek skupnosti, ko govorimo o prvih korakih spodbujanja in ohranjanja kulturne stavbne dediščine srca kraja, za katero je mogoče pridobiti tudi izdatna EU sredstva in ustvariti izdatne vire iz naslova številnih dejavnosti v kraju. S takim pristopom bomo na Vrhniki spodbudili obstoječe in tudi nove lastnike k obnovi in oživitvi takšnih stavb, oz. jim bomo vsaj malo priskočili na pomoč ter preprečili nadaljne propadanje stavbne dediščine. Trenutni propadajoči zunanji videz (pročelja fasad) bi lahko polepšali tudi s cvetjem na okenskih policah, ki bi jih lahko lokalna skupnost financirala lastnikom, lastniki pa bi se obvezali, da bodo cvetje vzdrževali in zalivali. Taka je npr. praksa
v sosednjih državah, Italiji in Avstriji.

Če v življenju od nekoga nekaj želimo, moramo biti kot širša skupnost pripravljeni v zameno tudi nekaj dati. Tega se moramo zavedati najprej kot skupnost, če bomo hoteli žeti sadove skupnih prizadevanj tudi na drugih razvojnih področjih. Stavbna kulturna dediščina ni le neživa naselbina – hiša, ampak tudi generacije, ki z roda v rod živijo v teh stavbah in pišejo stoletno zgodovino v starem srcu kraja, ki ga bodo številni zanamci z zavidanjem občudovali in obiskovali še leta po tem, ko nas več ne bo.