Zgodbo pripoveduje tudi zemlja, ki v meni prebuja zelo zgodnje mladostno vtisnjenje. Takrat se ga gotovo nisem dobro zavedal. Kot majhen deček sem se pazil pri starih starših. Vzela sta me s seboj na njivo. Na Mah, kot rečemo borovniškem koncu Ljubljanskega barja. Moralo je biti spomladi. Njiva je bila namreč že preorana, potrebno jo je bilo še zbranati. V spominu imam prizor, ko sem se ob konjski vpregi vozil na brani. Samo to. Še sončni žarki so tako skrivnostno predirali jutranje meglice in božali kot noč črno, sveže preorano in zrahljano zemljo. Takšnih bran že dolgo ne uporabljamo več.

Ali me je prav mladostno vtisnjenje pritegnilo nazaj na zemljo, ki sem jo v najbolj rosnih letih izkušal kot otrok? Ali me je pritegnila izkušnja, ko sem kot mladenič pri obdelavi njiv pomagal svojim staršem? Sedaj v zrelih srednjih letih skupaj z družino obdelujemo verjetno prav to njivo, ki jo nosim v otroškem spominu.

In če se vrnem nazaj k fižolu. Letošnje leto smo ga sadili dokaj pozno, ker smo spomladi na koncu njive delali leseno lopo za vrtno orodje. Ne bi bilo prav, da bi že posajeno potacali ali povozili. Fižolovih prekel je bilo kar nekaj, semena za sajenje pa ravno prav. Kmalu so palice prav lepo »ozelenele«. Kot v malem šolskem eksperimentu v uvodnih vrsticah. V poletnih mesecih je močno pritiskala suša. Kako prav je prišla voda, ki se je ob predhodnem dežju s strehe po žlebovih natekla v cisterne. In po suši je nekega popoldneva poleg težko pričakovanega dežja, privihral tisti orkanski veter, ki je prevrnil in polomil velik delež fižolovih palic. V času najbohotnejšega cvetenja in zorenja, je rodovitno zelenje pritisnil ob tla. Iz za vetrom, je prav kmalu prišla še povodenj.

Ko v sončnih oktobrskih dneh luščim še zadnje ostanke letošnjega fižola razmišljam, koliko truda, volje in nenazadnje tudi znanja ter izkušenj je potrebnih, da si pridelamo hrano. Po drugi strani pa okušam, kako je narava radodarna. Le nekaj semen v zemlji, ob »žetvi« pa polna košara pridelka. Užitek, sprostitev in občutek zadovoljstva ob opravljanju dela, prav tako sodi v to košaro.

Medtem, ko luščim posušene stroke, razmišljam o Anžetovem predlogu za mlade, za kmete, za obrtnike in za podjetnike na Vrhniki. Takole pravi: »Podjetniško turistični in startup pospeševalnik (Inkubator) je informacijska postaja – točka, ki je namenjena podjetnikom, obrtnikom, kmetom, mladim, težje zaposljivim, starejšim in invalidom.

Povezuje vrhniške podjetnike, obrtnike, ljudi s podeželja in kmete na klasičnih in turističnih kmetijah z ljudmi v še večjo in še močnejšo celoto za še večje in hitrejšo zaposljivost ljudi na Vrhniki in na vrhniškem podeželju. Aktivno sodeluje tudi z novo zgrajeno obrtno cono na Tojnicah. Organizira tečaje in seminarje za mlade, za vrhniške podjetnike, za obrtnike, za kmete in za vse, ki bi se radi naučili novih trendov dela z najnovejšo računalniško in avtomatizirano tehnologijo, uporabljeno pri delovnih procesih. Pomaga pri iskanju mladih kadrov za vrhniške podjetnike, obrtnike in kmete. Jih spoznava z njimi, organizira poslovna in družabna srečanja z njimi. V Ideji 1890 se zavedamo, da je največji kapital našega kraja aktiven delovni kader, s poudarkom na mladih. Aktiven človek je lahko srečen. S svojo srečo osrečuje druge ljudi, jih spodbuja in s tem pripomore k osebnostni rasti na različnih področjih.

Anže nadalje še predlaga, da Inkubator sodeluje tudi z lastniki kmetijskih zemljišč in s kmeti, ki imajo
prosta, neizkoriščena zemljišča ali višek le-teh. Oddajajo jih za minimalni znesek oziroma brez plačila,
da se lahko krajani sami oskrbijo s sezonsko zelenjavo in s sadjem. Pridelajo ga na naraven način, brez
uporabe nevarnih pesticidov in strupov. S tem poskrbijo za zdravo in naravno življenje.

Inkubator sodeluje tudi s podjetniki, ki spodbujajo razvoj mladih s športom, kulturo, turizmom, … Pridobiva sponzorska in ostala sredstva za razvoj vseh vrhniških potencialov in ljudi. Inkubator je organiziran s sredstvi iz javno zasebnega partnerstva, v katerem so občinska sredstva, evropska sredstva in sredstva vrhniških podjetnikov, obrtnikov in kmetov. Urbana Vrhnika mora aktivno sodelovati s podeželjem. In obratno. Ponujamo eno od prijaznih rešitev: vrhniška blagovna storitvena kartica, ki je vez med mestom in podeželjem, vez med različnimi deležniki ponudbe hrane ali različnih turističnih storitev. Sodobna tehnologija nam pri tem lahko pomaga. Od QR kode za branje spletno dostopnih vsebin do navigacijskih koordinat odličnih butičnih turističnih destinacij. Anže je zagovornik sodobnega naprednega zadružništva, saj meni, da je takšna oblika organizacije in povezovanja različnih deležnikov odpornejša na številne stresne dejavnike v današnjem času.