Stavbenik, ki je živel idejo 1890
Ivan Ogrin (1875 – 1946) - Srnelov
Spoštujem posameznike, naše krajane, Vrhničane, ljudi, ki so izstopali iz povprečja z znanjem, vizijo in pogumom. Stavbenik Ivan Ogrin je v otroški igri z možnarjem izgubil oko, zato vojske ni služil, kljub temu je šel po očetovi poti zidarstva. Po letu 1890 je odšel v Brazilijo po nove izkušnje in se vrnil z družino 1900 na Staro Vrhniko. Zgradil si je secesijsko hišo na Vrhniki. Zidal je, risal načrte novih hiš in obnove starih, si nabiral izkušnje, se izobraževal za stavbnega mojstra. Po potresu v Ljubljani leta 1895, so bile številne stavbe potrebne prenove.
Pred letom 1904 je Ogrin nadzoroval gradnjo osnovne šole na Vrhniki. Pilote so zabili 12 m globoko, šola je imela že centralno ogrevanje. Pod županom Gabrijelom Jelovškom jo je gradilo ljubljansko podjetje Tonnies (Gustav Tonnies rojen 1814, švedskega rodu, in njegovi potomci). Poleg gradbeništva je to podjetje soustvarjalo industrijsko revolucijo na slovenskem, zibelko strojniške prakse, predhodnico Litostroja. Tudi muzej Bistra hrani njegove stroje. Njegovo podjetje je v prestolnici zgradilo najpomembnejše stavbe: Železniško postajo, Pivovarno Union, tedaj Kozlerjevo pivovarno, Mladiko, Cukrarno, Opero, Sodno in Bambergovo palačo … Slaven, najsolidnejši podjeten mojster stavbene tvrdke je bil tudi Viljem Treo v Ljubljani od 1892. Bil je dober plačnik in Ogrinov prijatelj.
Ivan Ogrin je imel pri takih graditeljih vzornike, vizijo in znanje, da je tudi sam postal dober graditelj. Z novimi stavbami na Vrhniki in v Ljubljani je spreminjal zgodovino v gradbeništvu, staro tehnologijo zamenjal z novimi znanji o izdelavi kvalitetnih gradbenih materialov. Imel je podjetje »Gradidom« s svojo opekarno. Posestvo z delavnicami, cementninarstvo, apneno jamo, ter stanovanji za delavce. Gradil je šole, cerkve (Mirna Peč), vodovode ( Medvode), ceste (Trbovlje – Marija Reka, Polhov Gradec), mostove (na Krki), palače, gospodarsko banko v Ljubljani. Tudi prelepo današnjo stavbo Ustavnega sodišča je zgradil Ivan Ogrin po načrtih učencev Plečnikove šole, za potrebe zbornice: Trgovino Obrt in in Industrijo (TOI), katere podpredsednik je bil Ogrin v letih 1923 -1926. Njegovo delo je cenil arhitekt Jože Plečnik, po kvaliteti gradnje in gradbenih materialov. Tudi opeka vrhniške opekarne je bila cenjena. Koncesije za obrti je podeljevala deželna vlada.
Ogrin je pisal priročnike, izdajal list »Jugoslovanski obrtnik« od 1922 – 1931, predaval v šoli doma in po Jugoslaviji. Zavzemal se je za obrtnike za gmotni in duhovni dvig stanovskih tovarišev. Poučeval jih je v Rokodelskih domovih. Bil je načelnik »Jugoslovanske obrtne zveze«. Poučeval je v strokovni šoli. Gradil je po svojih načrtih, po učencih Plečnikove šole in načrtih drugih in arhitekta Jožeta Plečnika. Letos 2022, je leto posvečeno Jožetu Plečniku.
Ogrin je v Trnovem na Prulah zgradil dom z enokapnico za 7 otrok (imel je 5 fantov), vključno z gospodarskim poslopjem, kurilnico, hlevom, steljnikom, ledenico, sobo za deklo, hlapca, zelenjavni vrt s toplo gredo za prodajo na tržnici. Sinovi so se šolali na gradbeni smeri, sin Gustav je bil učenec Plečnikove šole. Zaposloval je domačine in sorodstvo s Stare Vrhnike. Tudi ženske so nosile malto, kdor je le hotel delati. V gospodarski krizi si je vsak po svoje reševal preživetje.
Kdo ne pozna v Ljubljani veličastne mestne palače na vogalu Miklošičeve in Masarykove, danes Trga OF? Ne moreš jo spregledati, kdor gre nasproti nje na Vrhniški lokalni avtobus ali se pelje mimo. To je današnja Zavarovalnica Triglav, zgrajena kot poslovno, stanovanjski, trgovski objekt, navzven kot mestna palača. Njena trikotna zgradba je veličastna, ki se spogleduje z železniško postajo. Po načrtih arhitekta Ivana Plečnika jo je zgradil v letih 1928 – 1930 naš domačin Staro Vrhničan Ivan Ogrin kot takrat imenovano Vzajemno zavarovalnico. Fasada in notranjost pripoveduje zanimivo zgodbo. Stil pročelja fasade krasijo opečnati stebri iz vrhniške opeke, med katerimi so okna, spodnji del in v notranjosti so stebri iz neobdelanega podpeškega marmorja, in kraškega kamna. Zanimivo je razgledno stopnišče. Gradila so domača podjetja, zgrajeno je vse iz domačih materialov, izpeljano v duhu narodne zavesti, uma in pridnosti. Kot so takrat povzeli v tisku, jih je Plečnik pri tej stavbi poučil, »da estetska umetniška vrednost ni od dragocenega gradiva, ampak od oblike in čustva s katerim je zgrajena«. Imeli so že dvigalo, ki še danes služi. Zapis je še povzel: »Razen telefonske naprave ni v palači niti ene stvari, ki bi ne bila iz Slovenije.« Palača je postala gospodarski uspeh in znamenitost Ljubljane. V pritličju so trgovski lokali, v kleti je bila kapela z Marijo, kamor so hodili k maši v zgodnjih urah nedeljski turisti, preden so šli na vlak. V kleti so imeli tudi telovadnico. Šele sedaj vemo za besedno povezavo z lokalom v pritličju, ki se je imenoval »Turist«. (Nekoč v 1960 letih je bil lokal del praktičnega pouka gostinske šole Ljubljana, poleg Belvija in Urške na Prulah.) Danes tukaj domuje JB Restavracija z odlično kulinarično ponudbo, ki jo vodi Janez Bratovž in je bila prva iz Slovenije uvrščena na lestvico The World`s 50 Best Restaurant na svetu.
Po načrtih arhitekta Ivana Plečnika jo je zgradil v letih 1928 – 1930 naš domačin Staro Vrhničan Ivan Ogrin kot takrat imenovano Vzajemno zavarovalnico. »Stavba je spomenik naravnemu slovenskemu bogastvu od vrha do tal, delo slovenskega genija in delo domačih rok, sodelovali so le kakovostni mojstri, z domačimi materiali,« je zapisal F. Tomažič, nadzornik gradnje.
Zavarovalnica je bila v prvem nadstropju, višje so bila prestižna najemniška stanovanja. Zanimiva mi je takratna zahteva, da morajo velika podjetja zgraditi stanovanja za svoje zaposlene. Tega danes žal ne poznamo več. V vhodni avli je zopet vrnjen (1989) velik kip sv. Florjana, zavetnika proti požaru, ki pozdravlja. Kip moža z mošnjičkom ponazarja varčevanje. Nad tretjim nadstropjem in višje na pročelju je stilizirano okrasje figur, povezano z dolgimi trakovi, ki simbolizirajo vzajemnost. Nad njimi še okrašen pas v antična ogrinjala odeta človeške figure, še manjše s figurami otrok, ki simbolizira solidarnost med generacijami.
Takrat, 1930, je bil Plečnikov učenec F. Tomažič, nadzornik gradnje, ki je rekel: Stavba je spomenik naravnemu slovenskemu bogastvu od vrha do tal, delo slovenskega genija in delo domačih rok, sodelovali so le kakovostni mojstri, z domačimi materiali.
Upam si trditi, da se v Ljubljani takrat niso bali takih sposobnih mojstrov v svoji sredini umu in pridnosti. Sprejeli so jih z odprtimi rokami.
Kako pomembno nadčasno vizionarsko sporočilo izpred 100 let, ki je še danes pomembno, da smo vsi povezan med seboj: mi delamo za vas, vi za nas. Naj bo: pokojnina, zavarovanje premoženja … Več je stebrov, bolj smo povezani, bolj smo močni, ko čez nas »pridrvijo viharji«. Nobeni generaciji ni prizanesen kakšen pretres, ki ti daje dvome in smisel plačevanja za starost. Ko rečejo: saj ne bom dočakal penzije, zakaj bi si jo vplačeval. Ja, plačujemo z namenom, da bomo dočakali upokojitev. Lahko pa seveda usoda kdaj poseže vmes. Tega pa ne moremo predvideti. Kako je s tem, veš, ko sam prideš med ‘srebrno generacijo’ in žanješ, kar si sejal. Želiš si, da boš poleg zdravja imel še socialno varnost, vsaj vredno življenja in pa dolgotrajno oskrbo, če bo potrebna. Če te je življenje kalilo, se znaš sam za marsikaj samo oskrbeti, kar je dobro tudi za duševno zdravje, da si lahko koristen tudi sebi in vzgled mlajšim rodovom, biti produktiven do konca po svojih močeh. Kot je kakšen vrtiček s sadjem, zelenjavo, vlaganje sezonskih viškov. Krompir v kleti me hvaležno pomirja, da bo vse v redu, da imaš kaj kuhati, četudi kaj pride vmes.
Naša upokojenska tolažba je: »Ni važno« kolikšna je pokojnina, važno je kolikokrat jo prejmeš. Nam, ki smo začeli iz nič, imeli smo samo delavne roke, je bila to naša dota. Ko smo začeli graditi hišo, mi je moj stric rekel: Veš, pridnemu vsak rad pomaga! Zapomnila sem si to. Zavedamo se, kakšno bogastvo pomeni imeti streho nad glavo, biti na svojem, toplem, suhem, imeti hrano in povrhu mir. Ni samoumevno. Težko starši otrokom priskrbimo lepo prihodnost, lahko pa otroke, vnuke.. pripravimo na prihodnost z vzgojo in delovnimi navadami. Tudi mi sami smo samooskrbni že 50 let, tudi v Ljubljani za Savo smo imeli njivo. Pa tudi na moj rojstni dom smo radi priskočili na pomoč.
Poklic: biti poklican, kje je tvoja prednost, želje da sam v sebi poiščeš svoje bogastvo znanja, si narišeš zemljevid po katerem bi želel potovati. Da delaš v dobro ljudi, in ti sami prinašajo denar. Moja sestrična stara 101 leto, velikokrat reče, s šolanjem si pečeš kruh. Kakšnega imaš rad?
Podpiram ljudi, ki v življenju vedo, kaj hočejo, da jim je kraj v podporo za uresničitev svojih želja. Tudi v prihodnje si želimo imeti tako uspešne Vrhničane, ki bodo živeli idejo 1890.
Povzeto tudi iz spleta, o zgodovini Zavarovalnice Triglav.
Raziskala Ogrinovo življenje – Ema Goričan. Zbrala in zapisala oktobra 2022
