Položaj starejših in invalidov na Vrhniki
Končno sem dočakala upokojitev in bom lahko več časa posvetila sebi in svoji družini. Ker mi zdravje služi in sem aktivna, mi ni nikoli dolgčas. Poiščem druženje, po telefonu pokličem prijateljice, čas preživljam z vnuki … pa tudi doma je veliko stvari, ki jih postorim.
Ko česa ne zmorem, mi ni težko “tamladih” prositi za pomoč. Če je nujno, se takoj odzovejo, drugače pa vem, da bo potrebno počakati, saj imajo tudi oni svoje obveznosti. Tako želim biti čim dalj časa doma, aktivna in poskrbeti sama zase, da me ne “napadeta” osamljenost in depresija.
Na žalost pa veliko upokojencev ne ve, kaj bi počeli z veliko prostega časa, ki so ga prej preživeli v službi. Če se zaprejo med štiri stene, si lahko nakopljejo še depresijo. Težko je vedeti, kdo pomoč potrebuje in kako take ljudi spet aktivirati v družbo. Če se pridruži še bolezen in pristanejo na invalidskem vozičku, jim peša vid, sluh ali se spopadajo z multiplo sklerozo itd, se njihove stiske še povečajo.
Ko ne zmorejo več povsem skrbeti sami zase, pa nastane za njih in za svojce resen problem, saj je prostora v domovih za ostarele premalo in tudi oskrbovanih stanovanj v občini ni. Na še večje težave pa naletijo starejši invalidi ali osebe s posebnimi potrebami.
Društvi upokojencev in invalidov
Na Vrhniki delujeta dve društvi, ki imata v svojem poslanstvu skrb za starejše in ljudi s posebnimi potrebami. To sta Društvo invalidov in Društvo upokojencev. V obeh društvih se trudijo svojim članom omogočiti aktivnejše in lepše življenje, ko se medsebojno družijo na različnih aktivnostih, izletih in
srečanjih … V sodelovanju s humanitarnimi društvi pa lahko obe društvi tudi konkretno pomagata posamezniku, če zaprosi za pomoč.
Vendar pa je financiranje tovrstnih društev prepuščeno njihovi iznajdljivosti in finance ne zadoščajo, da bi v polnosti izpolnjevali in izvajali svoje poslanstvo. Potrebe v lokalni skupnosti so na žalost večje. Tudi občina posebnih sredstev, ki bi jih namenjala pomoči potrebnim, nima.
Rešitev na sistemski ravni (še) ni
Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki ga je država sprejela konec leta 2021, sicer predvideva lokalno vzpostavitev mreže storitev dolgotrajne oskrbe in izgradnjo ustrezne socialne infrastrukture za oskrbo starejših. A glede na trende je bil zakon sprejet prepozno in glede na to, da bo začel veljati šele v letu 2024, je seveda nujno, da se na lokalni ravni že danes razmišlja, kako premostiti vmesno obdobje na način, da bo sobivanje ljudi s posebnimi potrebami in starejših z ostalimi občani prijetnejše.
Žal tudi občina ob sprejemanju Strategije razvoja občine Vrhnika 2030 ni imela posluha za društvo upokojencev ter invalidov, saj je predlog, ki sta ga podali društvi, naletel na gluha ušesa.
Društvi sta namreč ob sprejemanju Strategije predlagali tri projekte in sicer: umestitev projekta celovitega urejanja prostora po načelu enakih možnosti za vse invalide – gibalno, slušno, slabovidno ter z multiplo sklerozo …, umestitev projekta za urejanje domskih kapacitet in varovanih stanovanj ter možnosti aktivnega sooblikovanja življenja v celotni občini.
Kot rečeno, je v trenutni situaciji pomoč starejšim in invalidom na plečih obeh društev, ki sami iščeta rešitve in se ubadata, kje dobiti denar za svoje delovanje. V podporo so jima humanitarne organizacije in prostovoljci, vsekakor pa bi bilo potrebno vzpodbujati tudi medgeneracijsko sodelovanje, ki bi bila podpora projektom.
Srebrna generacija potrebuje poseben posluh
Čeprav vemo, da moramo vsi “prehoditi” pot od začetka do konca življenja, je treba mlajše generacije ozaveščati, da staranje prinese tegobe, ki jih je ob pomoči možno precej omiliti. Če nisi osamljen, vse lažje prenašaš, saj smo ljudje socialna bitja, ki potrebujejo druženje, pogovore in medsebojno sodelovanje.
Po uradnih podatkih se struktura prebivalstva glede na starost tako v Sloveniji kot v celotni Evropi hitro spreminja v smeri večjega deleža starejših. Ena naših glavnih prioritet bi morala biti prisluhniti srebrni generaciji in jim omogočiti, da čim dalj ostanejo v domačem okolju oz. da takoj dobijo prostor v domu za ostarele, ko je to potrebno. Aktivnim upokojencem pa bi bila v veliko pomoč oskrbovana stanovanja, da se počutijo varne in si priskrbijo pomoč v tolikšni meri, kot jo potrebujejo.
Želimo si, da bi se celotna lokalna skupnost zavedala pričujočega problema in da bi skupaj pristopili k reševanju vedno bolj pereče problematike. Zaključujemo z mislijo Ideje 1890: »Naš namen in cilj je, da bi lahko vsi delali, svobodno razvijali svoj potencial in prispevali v skupnost ter se počutili slišane, vredne in vključene.
Helena Kern v soavtorstvu z Marijo Artenjak in Terezijo Nikolčič
Ko se ti lasje srebrijo
Še danes sem silak, mlad in itak tak, da gore bi premikal. Ja, še danes, z dneva v dan, ko jutri
se zavem, da ogledalo mi sporoča, srebrn sem postal, včasih majav, včasih še gibal, ko telo
sporoča, nikoli več ne bom, ne mlad, ne silak. A v srcu vedno čutil bom mladost, spomine
strnil v starost. Ja, starost, še vedno si čuteča, mlada in ljubeča, čutim te, ljubezen, žuboreča –
ti si večna.
Anže Grampovčan
