Razvojni preboj sosednjega kraja
Berto Menard, župan občine Logatec
OD OBRTNIH ZAČETKOV DO DANES
Katere so tiste vsebine, ki lahko razvojni cikel poženejo naprej? Označite prosim, dogodke, ljudi, organizacije ali pristope, ki so prispevali k temu, da je šel kraj naprej v koraku s časom.
Ko sem hodil v srednjo šolo v Ljubljano in ko so me vprašali: »Od kje si?« Sem rekel: »Iz Logatca.« »O, to je pa tam nekje iz rovt.« Kljub temu, da smo takrat že imeli železnico, magistralno cesto, avtoceste takrat še ni bilo. To mi je dalo črno piko in me je prizadelo.
Jaz sem take vrste človek, da v življenju nisem trpel kakšne komande nad sabo. Včasih se ponoči zbudim. Sanjam o osnovni šoli, o srednji šoli in o vojski. Sem človek, ki rad sodelujem. Raje nekaj naredim samoiniciativno, da mi nihče ne reče: »To moraš.« Vedno sem si zelo želel, da bi bil samostojen. Iz tega razloga, sem tudi že zelo mlad, pri 24-ih letih, odprl svoje podjetje. Imeli smo popravila motorjev in servis bele tehnike. Takoj sem se vklopil v Obrtno zbornico Logatec. Takrat je bilo še združenje. Bil sem tudi v upravnem organu. Ves čas sem rad sodeloval. Začel sem 1. aprila, leta 1978.
Logatec se je z železnico, s cestnim prometom ter z bližino idrijskega rudnika kar nekako razvijal. Ampak res, razvoj je bil na tovarni KLI, kasneje tudi na tovarni Valkarton, danes se imenuje DS SMITH.
Ko sem se spoznaval z obrtniki in s podjetniki, je bila velika želja, da bi v Logatcu odprli prostor, kjer bi se lahko ljudje, iz svojih malih garažnih podjetij razvijali in večali. Čeprav je bila tovarna KLI valilnica novih podjetij, je videla v razvoju podjetništva in združenja obrtnikov Logatec neko coklo, da jim bomo pobrali njihove delavce. Ko smo se odločali za prvo podjetniško cono za KLI-jem, smo imeli kup težav. Pa vendar nam je uspelo. Konec 80-ih let je Vlado Klemenčič zaminiral prvo mino, da smo lahko začeli delati.
V Logatcu smo se zavedali, da za kmetijstvo razen gozda ni primerne zemlje in da moramo svoje znanje, ki ga potrebujemo veliko, skozi pošteno delo uveljaviti na trgu. Takrat še ni bilo tržnega gospodarstva in še ni bilo tako globalizirano. Podjetniki so se tega zavedali. Popuščal je čas socializma in komunizma. Spoznali so, da potrebujejo ljudi, ki znajo nekaj delati. Zavedati so se začeli, da potrebujejo kmete, zavedati so se začeli, da potrebujejo tudi obrtnike. Seveda, pridni ljudje, naj si bodo sinovi kmetov, so kupili tovorne avtomobile. V glavnem so postali prevozniki. Tisti, ki tega niso imeli, so postali obrtniki. Tudi iz tovarne KLI, kot sem že omenil, kot valilnico novih podjetij, je bilo veliko mojstrov lesarstva. V strojni tovarni Detel, je bilo veliko električarjev, kovinarjev, … Iz te baze, se je v Logatcu začelo razvijati obrtništvo.
Na začetku je bil predsednik Obrtne zbornice Jože Zupančič, prvi predsednik je bil Bojan Jeršin. No, tudi Janez Nagode je bil nekaj časa. Kasneje je prevzel krmilo Ladislav Puc in začel se je velik preobrat, zato smo mu sedaj dali tudi naziv častni občan Občine Logatec. In seveda, nekateri so se začeli vključevati v obrtne zadruge, da smo bili povezani. Tudi grozdenje se je začelo. Videli smo, da sta obrt in podjetništvo tista, ki bosta skrbela za razvoj naših krajev.
Zgledovali smo se čez mejo. Hodili smo v Italijo in v Nemčijo, na sejem v München, v Nürnberg, tudi v Milano, v Brescio, … Iskali in črpali smo znanje ter orodje. Pri nas ni bilo naprav, ni bilo pravega orodja. Takrat smo veliko uvažali iz tujine. Da smo se počasi opremili in da smo postajali konkurenčni tujini.
Ko je prišlo do osamosvojitve, se je družbeni režim obrnil. Podjetništvo je postalo bolj priznano, prav tako lastnina. Tudi gozdovi, zemlja, … To se je začelo bolj ceniti. Skozi pošteno delo, se je vse bolj cenilo predvsem znanje.
Seveda, vedno smo želeli, da bi se Logatec razvijal. Ustanovili smo Obrtno zadrugo Notranjko. To je bila velika valilnica novih podjetij in je marsikomu pomagala. Najprej se je začela razvijati ena industrijsko obrtno podjetniška cona, nato v Zapolju še druga. Vpeljal in gradil jo je takratni direktor Obrtne zadruge Notranjka, ustanovitelj Mitja Žigon. Sledil je velik razmah.
In ti majhni zidarji, morda z enim kopačem, z enim tovornjakom, so postali veliki podjetniki. Tako imamo danes nekaj velikih gradbenih podjetij. Tudi na področju zaključnih del v gradbeništvu so nastala kar velika podjetja. Ampak tu je bil nek razvoj in tudi odrekanje.
Seveda, glede zemljišča je bilo nekoliko lažje. Zasebnik je takrat kupil po 2 ali po 5 mark (na kvadratni meter). Potem je porazdelil tistim, ki so delali na tej coni, da je postalo gradbeno sprejemljivo. Pridobivali so soglasja, zgradili so ceste ter drugo infrastrukturo. Iz Turkove grape so potegnili vodovod. Naredili so kanalizacijo, ki je bila ena prvih vakumskih kanalizacij v Sloveniji. Torej smo bili tudi na tem področju pionirji.
Takrat, v začetku 90-ih let, občina ni bila najbolj naklonjena tovrstnim podvigom. Prav tako tudi s strani KLI-ja celotna shema ni bilo preveč dobro sprejeta. Ampak mi smo kar tiščali naprej. Ko je bila osamosvojitvena vojna, so razvojni projekti za nekaj časa zastali. Predvsem cona za KLI-jem. No, potem se je začelo odvijati. Počasi je nastajala še cona v Zapolju.
Da smo prišli na tak nivo, kot ga imamo danes, so mnogi obrtniki in podjetniki v te projekte vlagali veliko svoje energije, časa in denarja. Danes je Logatec občina, ki ima zelo majhno brezposelnost. Vsak, ki hoče, lahko dobi delo. Seveda bomo morali upoštevati vseživljenjsko učenje. Kajti če si bil izučen za kemika, se moraš danes morda prekvalificirati v kovinarja ali lesarja. Vemo, da so na trgu različna obdobja, ko trg potrebuje različne storitve. To je potrebno med obrtniki še doreči. Moramo se kar naprej učiti in se prilagajati. Območna Obrtno podjetniške zbornica organizira razne seminarje in podpira obisk različnih sejmov doma in v tujini. Tako se obrtništvo in podjetništvo v Logatcu ves čas razvija.
Pomemben mejnik je bil, ko je nehala delovati tovarna KLI. Tudi Valkarton je zmanjšal število zaposlenih. Podjetništvo in obrtništvo se je začelo večati, dobilo je nov zagon. Imamo srečo, da je leta 1972 od Vrhnike do Postojne stekel promet po avtocesti. In da smo povezani z Ljubljano, z luko Koper in s Trstom. To zelo veliko pomeni, da smo ob pomembnih prometnicah. Podjetniki radi gradijo, kjer so dostopi do bližnjih mest in tudi do pristanišč.
Jaz sem vesel, da sem Logatčan, čeprav sem prišel v Logatec star komaj eno leto. V Logatcu se zdaj pozna, da je tukaj prisotno podjetništvo. Skozi to se razvija kultura, šport in druga področja. Radi bi razvili še Narodni dom. V kulturi je vse, kar ljudje delamo in spreminjamo. Tukaj bi lahko bil kulturni center, kjer bi se lahko tudi podjetništvo še bolj razvijalo.
ZGLED DR. ANDREJA GOSARJA
Razvijalo v tistem duhu, ki ga je imel že naš dr. Andrej Gosar. On je bil krščanski socialist in je vedno poudarjal, da je prav, da je lastnina znana. Prav je, da se to lastnino obdela in da se tudi tam nekaj zasluži. Delavca je potrebno pošteno plačati, poskrbeti, da imajo streho, obleko in da lahko šolajo tudi svoje otroke. Kajti, če tega ni, potem pride do težav, do raznih demonstracij. Med letom 1918 pa do leta 1940 sta bili samo dve leti taki, da je delavec zaslužil toliko, da je prišel skozi mesec in da je morda lahko še kakšen dinar privarčeval. In to je bilo samo leto 1938 in 1939, ko so ljudje začeli delati bunkerje, ceste, … Seveda, potem je bila pa vojna.
Te stvari se moramo zavedati tudi danes. Kajti delavec je zelo pomemben člen nekega podjetja. In če ima stvari za osnovno življenje, da ga ne skrbi, kako bo šel skozi mesec in da lahko še nekaj privarčuje, bo to dober podpora vodstvu podjetja. Tako bo skrbel za lastnino ter seveda za premoženje.
Prav je, da so lastniki podjetja lastniki zemljišč in prostorov, kjer so, kajti to je akumulacija za težke čase. Zato so kmetje na našem področju ostali, ker so imeli svojo zemljo. Odvisni so bili od svojih rok ter od sonca in so nekako preživeli. Če si pa ti nekje v najemu in da zaškriplje; takrat ne moreš plačevati najemnine in te stisne. To so težave.
Treba je tudi vedeti, kakšno so zmožnosti, kakšna je akumulacija, kakšna je dodana vrednost, da se ne zadolžiš. In veliko podjetij, tudi tistih večjih, ki so učili kaj je ekonomija, so v času krize propadli, ker so se preveč zadolžili. Ni bilo toliko dohodka, da bi poravnali obveznosti. Obrtniki pa smo vedno težko dobili kredit, kajti moral si ga zavarovati s svojim premoženjem. Mnogi niso dobili kredita, zato so tudi obstali. Če bi se zadolžili, bi marsikdo tudi propadel. Mislim, da smo v Logatcu na pravi poti. Skozi to, ker se razvijamo, je potreba po več stanovanjih. Ko je več stanovanj, imamo premajhne šole. Tudi zdravstveni dom je premajhen, prav tako vrtec.
Ampak z roko v roki moramo vsi vedeti: ali luč sveti za 10 ljudi ali pa za 100, se stroški porazdelijo. Tudi to nadomestilo za stavbno zemljišče, ki ga dobimo od vsakega, ki ima vse tri elemente: cesto, vodo, elektriko, je nek dohodek občini. Neka akumulacija nadomestila za stavbno zemljišče je tudi pri naših obrtno industrijskih conah. S solidarnostjo pokrivamo tudi podeželje. Ker neka solidarnost v življenju mora biti. Tako, kot dajemo subvencije kmetom. Ker vemo, da hrano moramo pridelati. Govoriti moramo tudi o tistih poklicih, ki izumirajo; ker zaradi svoje ekonomije ne morejo preživeti ali pa je premajhna dodana vrednost. Vendar brez njih ne moremo biti.
Mi smo že včasih razmišljali, da bi v Logatcu morali imeti srednjo šolo. Ko sem bil predsednik Obrtno podjetniške zbornice, sem se pogovarjal z Vzgojnim zavodom v Logatcu, kjer imajo več srednješolskih poklicev. Naj bo avtomehanik, potem so lesarji, avtoličarji, kleparji; tako da bi lahko tudi v naših osnovnih šolah popoldne njihov kader izobraževal naše dijake. Ampak takrat je bilo neko tako stališče. »Ja, naši otroci so drugačni od teh, ki so v vzgojnem zavodu.« Ampak, to ni res. Tudi naši so, recimo v narekovajih, kakšni lumpi in tudi v vzgojnem zavodu so kakšni fantje v redu. Je pa res, da manjka srednja šola. Pa ne samo zato, da ni vsakodnevnih migracij, ker se veliko vozijo v Ljubljano, v Postojno, v Idrijo, ampak tudi kraj drugače živi. Če imamo otroke, ko 9 let hodijo v osnovno šolo in da imamo še te, ki hodijo v srednjo šolo. Kraj z mladim življem drugače živi, kot če teh mladih ni.
Seveda mladi ostanejo tam, kjer hodijo v srednjo šolo. Prvič zaradi tega, da niso na očeh staršem, v tistem okolju, kjer živijo, ker hočejo živeti po svoje. Ampak mi moramo mlade do dvajsetega leta še vedno vzgajati. Kasneje se že stabilizirajo in utrdijo hrbtenice. Potem imamo že zdrave občane in je prav, da gredo na fakulteto. Pa tudi tu ni nič narobe, ker v tej globalizaciji grejo potem po svetu. Ali študirati ali v službe. Kajti vsi ti ljudje so kot lastovke. Radi se vračajo domov. Od vsepovsod prinesejo znanje ter različne poglede na življenje. Tudi to nas bogati.
Čeprav se bojimo, da bodo šli vsi ven, da doma ne bo ostalo delovne sile. Kar je tudi res. Malo je kriv tudi bolonjski sistem, ki nam pobere vse boljše študente, najboljši kader. Ampak se tudi ti vračajo. In tudi ti, s teh naših koncev, … Recimo v Ameriki, v Silicijevi dolini, so nam nek svetilnik, ki nam kaže, da je samo znanje tisto, ki nam bo dalo smernice za preživetje.
MEJNIKI MED STARIM IN NOVIM
Mejniki, ko je propadala lesna industrija, KLI v Logatcu, LIKO na Vrhniki in v Borovnici, … Očitno ste imeli v Logatcu res srečo, da je del populacije prišel v obrtništvo. Kaj pa ranljive skupine, ki so ostale? Nekateri so težje zaposljivi. Ali ste tudi za njih našli prostor?
Glejte, tu je eden od vidikov, ko je že sama država omogočila, da tisti, ki ima več zaposlenih, mora imeti ali kakšno invalidno osebo ali pa mora nek delež plačati v sklad za ranljive skupine. O tem smo se v Logatcu dosti pogovarjali. Zakaj smo KLI in podjetniki sodelovali? Pa pokojni direktor KLI-ja Sajovic? On je želel, da bi imeli svojo lastno banko. Ampak ne samo zaradi tega, da bi se tukaj kopičil in obračal denar, ampak da bi naučili ljudi varčevati. Kako se z denarjem dela. To je zelo pomembno pri obrtniku, pri podjetniku, … Da ve, kaj pomeni v pravem pomenu besede ekonomija. Da si zna izračunati svojo lastno ceno. To je velikokrat problem. In potem delajo kot podizvajalci. Izračunajo si prenizko ceno in ne pridejo skozi. Če si izračunajo previsoko, ne bodo imeli dela.
Za ranljive skupine so bili invalidski obrati. Bil je v Valkartonu, prav tako v KLI-ju. Tudi posamezni obrtniki so imeli kakšnega invalida. Tako, da so bili tudi ti delavci zaposljivi, čeprav z nekaterimi manjšimi hibami. In ni bilo kakšnega večjega problema na tem koncu.
Takrat, ko smo se osamosvojili, je bilo veliko tehničnega znanja v ljudeh, ki so si želeli čim prej v pokoj. Tu je bila narejena velika škoda. Vsa tista tehnična znanja, ki jih skozi življenje nekdo pridobi; teh ne dobiš samo iz knjig, ampak z izkušnjami. Videli so boljši obstoj, če grejo v pokoj, kot če bi s tem delom še nadaljevali. Ti malo starejši so šli v pokoj. Tisti, ki se niso na ta način osamosvojili ali zaposlili kot podjetniki ali obrtniki, so šli pa v glavnem kar v pokoj. Tu je bila narejena velika škoda; v celi Sloveniji.
ČE OČI NE VIDIJO, SRCE NE BOLI
Poselitev na podeželju je precej razpršena, med kmetijami so večje razdalje. Omenili ste velike tovarne, katerih znanje se je preusmerilo na podeželje, na primer na žage in na druge manjši lesne obrate.
Tako, kot sem rekel že prej. Tam, kjer je bil nek kapital potegnjen iz gozda, so na kmetiji kupili tovornjake. Potem je prevozništvo stagniralo, ker je bila gradbena kriza. Ko se je zgodil razpad KLI-ja, so videli možnost v predelavi lesa. Na podeželju so se tako odprle manjše žage, ki imajo danes velike kapacitete. Včasih smo te ceste gradili za traktor in za Fičota, danes tu vozijo 40-tonski tovornjaki vlačilci. Zato se uničujejo ceste, ljudje se kregajo, ampak jaz sem pa kot podjetnik vseeno vesel, da ljudje nekaj delajo. Kajti brez dela ne bomo živeli. Seveda, nek občutek moramo imeti tudi do okolja. Dokler so bile to majhne žage in dokler se tam ni pojavil Mercedes ali pa večji avto, tudi hrup ali prah nista bila problem. Ko se je enkrat pokazal standard, je tudi okoliške prebivalce začelo to motiti. To je tako: »Če oči ne vidijo, srce ne boli.« Tu se zgodi ta naša fovšija, nevoščljivost. To pa je problem.
Žagarji, da tako rečem, so se razvijali. Bilo je obdobje, ko se dobili ugodne kredite. Sedaj je to že prava industrija. Čeprav je to razseljeno, so v bližini ljudje, ki jih to moti in želijo, da bi vse spravili v industrijsko cono. Ampak to ne gre. Kot imajo Avstrijci vse povsod podobne obrate, prav tako tudi v Nemčiji. Tako bo moralo biti tudi v Sloveniji. In to je tisto, kar smo se na začetku pogovarjali, da ni migracije, da se ljudje lahko zaposlijo na žagah ali na drugih obratih blizu doma. Naš cilj je, da bi bila večja dodana vrednost na posekan les. Ne samo, da prodajajo deske. Že to, da delajo palete, okna, elemente, lepljence za »oknaše«. To se pravi, da ima les neko dodana vrednost. Tu se ustvarja narodno bogastvo. Lažje popravimo kakšno cesto. Tudi sami so kaj pripravljeni prispevati, da se polepša okolje.
OBČINSKI PROSTORSKI NAČRT
Kako OPN (občinski prostorski načrt) podpira zagon dopolnilne dejavnosti v individualni stanovanjski hiši na podeželju? Ker se to začne iz garaže in potem to kar raste.
To je velik problem. Zato, ker tam, kjer je bil včasih hlev ali pa neka lopa, je bilo to opredeljeno kot kmetijsko zemljišče. Mi poskušamo te stvari reševati skozi lokacijsko preveritev, čeprav imamo med našimi svetniki velikokrat prav nasprotno stališče. Ampak razvoj gre naprej. Ti ljudje so pridni, se ne ustavijo. Če to država omogoči, jaz kot župan skušam prepričati naše svetnike, da je to prav. Seveda, dejavnost ne sme biti moteča v tistem okolju, kjer se to dela, da se stvari razvijajo. Ker mi brez dela ne bomo živeli.
Kjer so obrtne cone in so zametki nekih podjetij, skušamo ob izdelavi prostorskih načrtov cone povečati do primernih površin. Zelo smo bili veseli »Černačevega« zakona. Takrat bi lahko na kmetijskih zemljiščih uskladili do 5.000 m2 površin in jih legalizirali. Ampak tisto je trajalo samo 14 dni. Prehitro je minilo. Nekatere stvari tako rešimo z lokacijskimi preveritvami.
Samo gre pa zelo težko skozi občinski svet. Vsi pravijo: »Zakaj niste prej vprašali, zakaj niste to …« Ampak mladega podjetnika ne boš ustavil. Niti kmeta ne. On si je nekaj zadal. Če bi pa čakal vse papirje, bo postal star in gre en rod mimo. To je pri nas težava. Zakonodaja bi morala biti hitrejša.
Dostikrat pride sem župan … Pri Mariboru so s spremembo zakona omogočili, da se je zgradila Magna. Mi pa tukaj ne moremo dobiti 1000 kvadratov, da bi nekaj spremenili … »Pa to ni kmetijsko zemljišče I. kategorije, kot je bilo gor pri Mariboru in me zafrkavate!« Ampak mi imamo prostorski plan, občina to pogleda, o stvareh se pogovorimo, imamo tudi urbanista. Naredimo neko sito, stvari skušamo združevati, zaradi same infrastrukture. Potem je problem, ko je stavbno zemljišče, ga moramo tudi opremiti v določenem času.
Tu je potem še 40 državnih soglasodajalcev. Ti so dostikrat… »To ja, tega ne, to ne bo …« Ta prostorski načrt lahko traja 5 let, zadnjega smo imeli 7 let. Sedaj pripravljamo novega. Vse te stvari skušamo notri vpet. Potem je pa spet polno nekaj soglasij, ki jih je težko pridobiti. Ponovno izhajam iz tistega, kar sem prej rekel: »Če oči ne vidijo, srce ne boli.«
Tako da ljudje, Slovenci, prebivalci Slovenije, bomo morali razumeti. Brez osnovne samozadostnosti ne bo šlo. Čeprav na področju hrane ne bomo mogli povsem samozadostni. Ampak na področju energije bi pa lahko bili. Naj si bodo vetrne elektrarne, hidroelektrarne, tudi jedrska energija, … brez tega ne bo šlo. Čeprav se vsi zavedamo, da moramo imeti zeleno okolje, zeleno krožno gospodarstvo, … Ampak, če je to urejeno, v nekih normah, … Tako kot kurišče. Če imaš doma peč na drva, če imaš pravo peč, zraven zalogovnik in ko ti dobro zakuriš, da ta drva gorijo, ne da se notri kuhajo, ne bo težkih izpuhov. Seveda, če pa so ventili zaprti in se drva notri kuhajo, da to samo kadi – to pa so težave. Če so vse stvari urejene, kot morajo biti, potem ne bi smelo biti težav.
Na teh področjih je ponovno veliko izzivov za podjetnike, obrtnike, od toplotnih črpalk, do modernih kurilnic, od nizko energijskih hiš ali brez-energijskih hiš. To je tista dodana vrednost, naj si bo za porabo energije. Pa tudi delovna mesta se ustvarijo. To je že zeleno krožno gospodarstvo.
Pri nas doma imamo hišo zelo dobro izolirano. To samo tečem gor in dol in je že vroče. S tem se da zelo veliko narediti. Za vse to je potrebno znanje. Pokojni prof. Novak je okrog tega zelo veliko govoril. To bomo morali upoštevati.
Torej se večino izven standardnih stvari v Logatcu reši z lokacijsko preveritvijo, vse ostalo pa postopno, s spremembo OPN-ja?
Najbolj fino je, da se to vpiše, ko pripravljamo prostorski načrt, da se to zazna, kje naj bi bila podjetja, kje naj bi bila industrija, kje so mali podjetniki, kjer so storitvene dejavnosti. Ne moremo vse dati v obrtno cono. Veliko je tudi razmišljanj, raznih predavanj o zdravem življenju. Tisti, ki se tega zaveda … In kakor pravimo, ravnaj se po naravi. In tisti, ki je odgovoren do sebe, do svojih otrok, mogoče še za vnuke naprej, bo ravnal tako, da življenjskega okolja ne bomo poslabšali. Da ga samo spreminjamo. V tem, ko ga spreminjamo, da od tega živimo, vendar ga ne poslabšamo. Da damo tiste pogoje, kot jih narava zahteva. Mi proti naravi ne moremo. Če ne prej, se po petdesetih letih pokaže, da smo nekaj naredili narobe.
Zavedati se moramo, da je potrebno zemljo obdelati. Da je prav, da imamo drevesa, da vsadimo, obdelujemo, jeseni pobiramo, kajti hrane ne bo dovolj, če je ne bomo tudi sami pridelali. Pa tudi tista hrana, ki raste na tem področju, na katerem živimo, ima iste vibracije, kot jih imamo mi. Je tudi drugače sprejemljivo za naše telo, kot neka hrana iz južne Amerike ali pa nekje od daleč pripeljano.
Zavedati se moramo to, kar je bilo pri zadnji koroni, ko smo zaščitne maske uvažali iz Kitajske. Čeprav imamo tam tovarno Tosama, ki je to naredila. Isto, kot če bi imeli njivo krompirja na Kitajskem. In takrat, ko ga rabimo, ga ne bomo dobili gor zaradi drugih problemov. Mi bomo lačni, četudi imamo njivo tam gor.
Doma moramo imeti kmeta, trgovino, obrtnike različnih profilov, šolo, zdravstveni dom, vrtec, skratka vse stvari, ki jih potrebujemo za neko osnovno življenje. Včasih je bila vas sestavljena, imela je gostilno, trgovino, cerkev, šolo, nekaj kmetov, morda še kakšno drugo gospodarsko dejavnost. In vas je živela. Skoraj se ni bilo potrebno voziti v druge kraje.
Danes smo globalizirani. Vsak dan se vozimo v Ljubljano; 120.000 avtomobilov. Ljubljana ne ve, kaj narediti, avtocesta je zaprta. Vemo, da je potrebno narediti še en pas od Ljubljane do Postojne; samo do Vrhnike bo premalo. Vlak tudi ne bo vsega rešil. Morali bomo imeti delovna mesta v bližini doma.
Pa tudi hrano bo treba pridelati ter tiste osnovne storitve, ki jih potrebujemo za osnovne življenjske potrebe.
POGLED NA VRHNIKO
Kaj bi naredili na primeru Vrhnike? Imamo Naturo 2000 in Ljubljansko barje. Kjer ne moremo graditi tako, kot tukaj na apnencu …
Tudi mi imamo Naturo 2000. Z Vrhniko dosti sodelujemo že od 78. leta, ko sem postal obrtnik. Vsako leto smo imeli obrtne sejme na Vrhniki, v Logatcu, v Idriji in v Cerknici, zato, da smo prikazali ljudem, kaj delamo in tudi skozi to smo povabili mlade za te poklice.
Ampak na Vrhniki, kolikor je meni znano, so se odločili, da oni ne potrebujejo obrtnikov in podjetnikov. Kajti takrat jim je bila dovolj Usnjarna, ki je bila zelo velika. Zaposlovala je 2.300 ljudi, če ne celo več. In seveda Liko. Oni so takrat na tem bazirali. Industrija usnja je bila zelo močna. Vemo, takrat je prosperirala tudi Ulovka ter Močilnik. Vse to je bilo pod tovarnami in se je dobro živelo. Vrhnika je imela tudi precej vojske. Tudi tu je bil en del prihodkov. Tako da se niti niso toliko ozirali.
V Logatcu smo drugačni. Pri nas so rasli samo kakšen fižol, krhlike (gadov les) pa lešniki. Dobro, smreke so bile. Mi smo čutili, da moramo nekaj narediti. Čeprav je bil tudi KLI močan; zaposloval je 1200 delavcev. Ampak za tako število prebivalcev je bil malo majhen. Čeprav tudi KLI … Vse, kar se je gradilo, je tudi KLI gradil. Tudi prvomajska srečanja in kakšno športno društvo je podpiral.
Po 90-tem letu, ko smo prišli v kapitalistični red, so se stvari spremenile, lastnina je postala sveta, čeprav je vsi ne spoštujemo. To je treba spoštovati in pustiti ljudem, da delajo ekonomijo, da svoje znanje prodajajo, za neko pošteno delo. In tam, kjer je potrebno, tam kjer je možno, je potrebno omogočiti razvoj. Ne da se dela škodo, ampak nek normalni razvoj, ki v tisto področje naravno spada. Proti naravi ne moremo. Ampak, če je tukaj rasel hrast in če mi posadimo jablano ali kostanj, oreh, nismo nič zgrešili. Drevo je; ima samo druge produkte.
LJUDJE IN ZEMLJA
Kako občina rešuje izzive prenosa kmetije iz starejšega na mlajšega prevzemnika.
Tu pri nas … Država ima ta sistem, da to rešuje z davčno politiko. Mi pa imamo nekaj sredstev namenjenih za pomoč kmetom. Vsako leto razdelimo sredstva za nakup raznih strojev,
Koliko je to? Sto tisoč evrov?
Ne, to je 40.000€ do 60.000€. Zdaj smo začeli subvencionirati, ne samo male čistilne naprave, ampak tudi za pitno vodo, ker vemo, da moramo pitno vodo pripeljati. Moram reči, da imamo zelo dobro kmetijsko pospeševalno službo. Kaj dosti drugega pa občina posamezniku, razen razpisov, ne more pomagati.
Z Idrijo smo skupaj v LAS-u (op. a., Lokalna akcijska skupina). Tržnico smo zaživeli. Tudi spodbude kmetom. Skozi LAS so izobraževanja kmetov. Problem je v tem, ker so ti razpisi samo za učenje, kako naj se dela. Ko bi nekdo želel saditi krompir, mu vse povemo, kako se njivo zorje, kako se krompir nareže, kako se ga vsadi, kako se pobira koloradski hrošč, kako se kosi krompirjevino, kako se krompir
pobere in skladišči. Za to so sredstva. Da pa bi bila sredstva, da bi nekdo kupil njivo ali pa morda semenski krompir in motiko, to pa ni. To se mi zdi narobe.
Prav je, da je izobraževanje, ampak nekaj sredstev bi moralo biti tudi za nakup. V tem delu naša občina kmete nekaj subvencionira. S tem pomagamo. Če smo imeli za tiste, ki imajo čim več živine … Sedaj smo se opredelili tudi do tistih, ki so za pridelavo zelenjave, imajo tudi manj živine, drobnico, ovce, … Da so tudi tisti upravičeni do subvencij.
PRVI STANOVANJSKI PROBLEM MLADIH DRUŽIN
Kako pa rešujete prvi stanovanjski problem mladih družin? Ker blokov ne moremo graditi. Razmišljati moramo v okviru obstoječih enostanovanjskih hiš, da jih s prizidkom spremenimo v dvostanovanjske. Ali gre OPN nasproti tem ljudem ali vsak dela po svoje, potem pa … kakor je pa je.
Problem je v tem, ker se ne razmišlja v naprej. Ali pa so ti postopki zelo počasni. Zelo sem vesel, da so mladi naredili strategijo za mlade in so tudi napisali, kako s pomočjo do prvih stanovanj za mlade oz. za mlade družine. Pa tudi potem, kako subvencionirati obrestno mero tem prosilcem. To je za skupino mladih, do 34 let.
Imamo pa v planu. Tamle gor so Male Laze. Od Sklada kmetijskih zemljišč smo dobili neko zemljišče. Za to moramo narediti podrobnejši prostorski načrt. Skušali bomo zagotoviti zemljišča, po nizkih cenah, da bodo mladi lahko sami gradili svoje hiše ali pa bomo naredili več-stanovanjske stavbe. Mladi bodo lahko ta stanovanja po neki primerni ceni tudi kupili.
DELOVNA MESTA – OSNOVA RAZVOJA
Kakšen je konflikt tujih interesov, ki prihajajo v obrtno cono v primerjavi z logaškimi obrtniki in podjetniki, ki jim je cena zemljišč in infrastrukture počasi zrasla? Tudi zaradi same širitve.
Pogosto mi to moji obrtniki očitajo. »Glej, v Ajdovščini jih oprostijo komunalnega prispevka. V Ajdovščini še kaj subvencionirajo.« Vendar pri nas smo res na takem pustem območju, da razen gozda od narave nimamo skoraj nič. Temu zemljišču, ki je bilo namenjeno za obrtno industrijsko cono, smo skozi infrastrukturno opremo dvignili ceno. Ampak je bila še vedno ugodna za vse. Seveda, naši bi pa radi, da bi jih oprostili komunalnega prispevka.
Ampak to preprosto ne gre, tega ne moremo, ker je tako zakonsko določeno. Povpraševanje je veliko. Po eni strani se nam zdi neumno, da bi spuščali ceno, ker povpraševanja imamo zelo veliko. Nimamo toliko zemljišč. Ko pa bo enkrat narejena povezovalna cesta med cono za KLI-jem in cono v Zapolju, se odpira prostor tja prosti Raskovcu, ki ga moramo dati še v naše prostorske načrte. Tako da bodo nova podjetja še lahko prihajala.
Ta podjetja potem potrebujejo tudi stanovanja. Ko je enkrat stanovanje, potem otroci potrebujejo vrtec, šolo, vso infrastrukturo. Tu pa smo v Logatcu šibki, ampak tudi na tem področju delamo. Upam, da nam bo tukaj država pomagala. Naša želja je, da bi naredili eno veliko osnovno šolo in vrtec. Ministrstvo za šolstvo pravi, da imamo za enkrat še dovolj prostora v obstoječih osnovnih šolah in da jih malo dodelamo.
Prirast otrok ne bo tak. Mi imamo na leto okrog 180 rojstev. Nekaj se jih priseli od drugod. Imamo kar nekaj težav. Tudi skozi ta pogled občina malo zavira gradnjo novih stanovanj. Ravno iz teh razlogov. Ampak tam, kjer je enkrat industrija, podjetništvo, tega ne moreš zavirati. To gre samo naprej. Mi moramo samo s prostorskimi plani to pravilno zastaviti.
Ne smemo graditi po tej ravnini, ker vemo, da nam voda in poplave delajo škodo. V planu je tudi, da nam bodo zgradili še eno »brano« v Cuntovi grapi, da ne bi več poplavljalo po Logatcu. In mislim, da smo na neki poti razvoja Logatca. Po nekih študijah, naj bi bilo okrog leta 2050 okrog 20.000 prebivalcev. Potrebno bo narediti šole in vse tisto, kar ljudje potrebujemo. Osnova pa je. To so delovna mesta. To je za življenje kraja najbolj pomembno.
KANALIZACIJA
Prej ste govorili o kurjenju ter o izpuhih navzgor. Kaj pa izlivi navzdol? Ali se lahko danes logaškemu jamarju zgodi, da mu kaj priteče na glavo, ko nekdo v hiši potegne vodo na WC-ju?
To se je dogajalo. Jaz mislim, da je tega vedno manj. Naredili smo novo čistilno napravo. Naredili smo tudi večino kanalizacijskih vodov. Zdaj delamo gor čez Režiše in potem je treba od vzgojnega zavoda potegniti še en vod dol do krožišča pri MOL-u in povezati na Potoško cesto do vrtca. Ko bo enkrat to narejeno, je pomembno, da komunala preverja ali so vsi priklopljeni na te vode. Vsak, ki se priklopi, mora plačati komunalni prispevek in seveda tudi za pregled delovanja priklopov plača 45€. Potem se vpiše v register in je zadeva urejena. Mi moramo doseči 98% vseh priključkov. Mislim, da smo zelo blizu. Tega, kar ste omenili, v Logatcu ne bi smelo več biti. Vemo pa, da je Logatec spodaj votel in da ima marsikdo spodaj še po svoje improvizirano. Ampak gledamo na to, da bodo vsi priključeni na čistilno napravo in da so tudi v odnosu do okolja stvari urejene.
ČAS JE DRAGOCEN
Kako bi odgovorili, če bi vam nekdo očital, da ste župan v interesu podjetnikov in obrtnikov, ne pa delavcev?
To, da bi bil samo za interes obrtnikov in ne delavcev, nimam očitka. Očitke pa imam, da držim s podjetniki in s kmeti. Jaz izhajam iz tistega, kar sem na začetku povedal, da smo iz Logatca, v hribih, v nekih rovtah. Vsakemu, ki hoče s svojimi sredstvi, z znanjem, s svojimi rokami nekaj narediti, skušam pomagati. V okviru zakonodaje to skušamo tudi najti. Tega očitka, da imam za ene taka merila, za druge druga, tega očitka nimam.
Včasih kdo reče: »Lahko vam, župan, ki imate vsega dosti.« »Ja, ima vsega dosti.« Res sem delal 12 ali 16 ur celo življenje, kar je preveč. Mi bi morali delati tako, da kar delaš, delaš za osem ur. Osem ur imamo čas za družino, šport, rekreacijo, oseb ur pa za počitek. To bi bilo nekje normalno. Z vsem tem hitrim tempom in z vsemi standardi, je osem ur premalo. Vsak, ki ima nekaj več, dela več. Tu se bo morala družba enkrat odločiti, kako visoke standarde želimo imeti. Ali se bo vsak pri svoji hiši vozil s svojim avtomobilom ali bomo šli na vlak ali bomo šli na avtobus. Ali bomo hodili peš ali šli s kolesom.
Na občini smo delali celostno prometno strategijo z namenom, da bi pridobili evropska sredstva. Na koncu me je nek novinar vprašal: »Kaj si pa vi želite, da bi leta 2045 o Logatcu pisalo?« Nekaj trenutkov sem razmišljal, potem sem pa rekel: »Fino bi bilo, če bi pisalo, da je Tržaška cesta v Logatcu corzo (op. a., sprehajalna pot, široka mestna cesta).« In so se smejali. Da bi se v metuljčkih in frakih sprehajali od semaforja, do križišča pri MOL-u. Potem bi bilo brez prometa.
Ampak ker je čas še vedno dragocen in se z vlakom v Ljubljano vozimo 45 minut, z avtom sedaj že po uro in pol, ker je zaradi prometne gneče vse zabito. Tukaj bo potrebno nekaj spremeniti. Tako kot smo rekli. Čim več stvari v neko središče, tudi šole. In potem bi bilo manj migracij. Z regijo in z regionalno razdelitvijo državnih služb, bi regije zaživele. Službe bi bile bližje. Potem se tudi ne bi vsi vozili v Ljubljano in v druge večje kraje. Sedaj, ko je vse elektronsko, se da marsikaj reševati tudi na ta način. Mislim, da bo to morala pri nas narediti država. Sicer se bomo s prometom uničili.
TRAJNOSTNI RAZVOJ OBČINE
Če bi imeli za izpostaviti dve stvari, ki razvoju občine najbolj prispevata. In razvojno naravnata občino. Kaj bi bilo to?
Pomembno je gospodarstvo, pomembna je sociala, pomembno je okolje. Za vse to moramo skrbeti. In ko enkrat te stvari povežemo, potem smo družba, ki deluje, ki je lahko zdrava, ki je lahko vesela, ki ima dovolj vseh osnovnih dobrin. In tudi ne bi bilo velikih razlik, kot sem tudi prej omenil, ko pride do raznih protestov. To je takrat, ko so razlike prevelike. Ta, ki ima več, mora poskrbeti za tistega, ki nima.
Meni je bil vodnik dr. Andrej Gosar. Jaz sem ga spoznal šele leta 1978 ali 1979. Predstavil mi ga je Janez Oblak, avtomehanik. Spraševal sem, kako bi pravično zaračunal ceno, da ima delavec dosti, prav tako država in da stranke ne okradem. In potem sva šla v Nemčijo. Tam sem nekega električarja na sejmu vprašal, koliko imajo oni uro dela. In je rekel: »Moj delavec, električar, ima 10 mark. Moja firma ima uro 40 mark. To se pravi: 10 mark je neto plača delavca, 10 mark so prispevki in vse druge stvari, ki jih ima. Potem imamo 10 mark za razvoj, za šolanje in izobraževanje, 10 mark je pa ostanek podjetju. Da se lahko tudi podjetje razvija.«
Ampak jaz v svojem podjetju nikoli nisem imel toliko. Prišli smo do razmerja 1:3. Večji del smo opravili za toliko, kolikor je bil en zaboj piva v trgovini. Sedaj ne vem točno, koliko je zaboj piva v trgovini. Vem, da smo imeli tako ceno, da smo šli lahko ekonomsko skozi, da nismo bili predragi in da nekdo ni imel občutka, da bi bil okraden.
Nikoli nisem imel težav s strankami, da bi rekle. »Ja, si me pa upalil.« Vsak je moral vedeti, da ti zastonj ne delaš, da so stroški. Če hočemo uravnovesiti, narediti tako, kot mora biti v naravi. Če jaz nekaj naredim in mi ti zato plačaš, je to uravnoteženo.
V OSNOVI JE PRVO ŽIVLJENJE
Denarja ni vedno dovolj. Komu dati prednost, ko denarja ni dovolj?
V osnovi je prvo življenje. Za življenje potrebujemo zdravo pitno vodo, zrak in seveda hrano. Če bi šli korak nazaj, se da velikokrat tudi z malo denarja nekaj doseči.
V 60-tih letih smo imeli pri hiši 7 – 10 kokoši, imeli smo tudi 150 zajcev. Oče, ki je bil strojevodja, je vozil v Italijo, na Občine. Včasih je s seboj peljal enega ali dva zajca. Pripravljen je moral biti tako, da je imel gobček in ušesa še kosmata, da se je res videlo, da je zajec. Tam jih je dal drugemu strojevodji.
Nazaj je prinesel novejša električna stikala ter plastificirano žico za električno napeljavo. Teh materialov pri nas še nismo imeli.
Tako da v vsakih, še tako težkih situacijah, se ljudje znajdejo. Kadar ni blaginje, ljudem eden z drugim skupaj stopijo, si pomagajo in znajo iz nič nekaj narediti. Naši predniki ali pa tudi moji starši, so znali. Moj oče je najprej naredil stroj, da je lahko oblal deske. Nato je naredil še leseni opaž. Tako so bili navajeni, ker ničesar ni bilo. Veliko stvari so morali narediti sami. Včasih so gospodinje rekle, da so kuhale krompirjev golaž. »In kaj je to krompirjev golaž?« so me pred kratkim vprašali. Sem rekel: »Malo masti, malo čebule, malo paradižnika noter, lovorov list, krompir ter morda še kaj. In je bil krompirjev golaž.« Pa pravi: »Ja, ti se hecaš.« Jajca so bila doma, olje smo kupili, moko smo kupili, spekli palačinke in naredili kosilo za malo denarja. Pa še okusno je bilo. Kadar ni denarja, ljudje stopijo skupaj.
Sedaj je tak čas globalizacije, da brez denarja ne gre. Potrebno je varčevati. Nikoli ni tako malo, da se ne bi dalo nekaj privarčevati. In takrat, kadar je veliko, je treba biti pozoren tudi na čas pomanjkanja. Življenje je sedaj postalo drago. Mi živimo preko svojih zmožnosti in več zapravimo, kot zaslužimo. Dokler smo približno enaki, da ni prevelikih razlik, ne bo prišlo do protestov. Ko pride do izkoriščanja človeka po človeku, takrat pa so težave. Tega se moramo bati.
Naj spet omenim dr. Andreja Gosarja. On je bil krščanski socialist. Niso ga marali ne levi, ne desni, ker je imel svojo glavo. Imel je devet otrok. V Beogradu je bil v parlamentu. Sicer je bil tudi profesor. Bil je človek z res pravimi socialnimi pristopi do ljudi, do stroke. Ampak ni bil razumljen. Imeli so ga za čudaka. Tako Cerkev, kot levi in desni. Čeprav je bil zelo globoko veren človek. Niso ga razumeli, ker je imel svoj prav. On se ni pustil ne enim, ne drugim. Tudi, ko je na začetku vojne k njemu prišel Kardelj in ga vprašal, kam se bo pridružil. Vabili so ga v Osvobodilno fronto. Je rekel, da nikamor ne bo šel. »Pa veš, da bomo mi zmagali?«, mu je rekel Kardelj. In mu je g. Gosar odgovoril: »Vem.« Potem je tudi Kardelj prevzel veliko tez dr. Gosarja. Razen to … Kardelj je hotel imeti skupno lastnino, Gosar pa zasebno lastnino. Tu so bistvene razlike.
Poglejte, ljudje bomo morali delati, spoštovati vsakega. Tisti, ki ne more in je bolan je prav, da je sociala močna in da pomagamo tem ljudem. Prav pa je tudi, da tisti, ki ima več, da pomaga nekomu, ki ima manj, da nekako zraste. Zato so tudi štipendije, da podjetja štipendirajo kadre. In potem, ko ima neko znanje, se lahko osamosvoji, kupi neko premoženje in raste. Čeprav vemo, je tistih sedem debelih in sedem suhih krav, so vzponi in padci. Kot ljudje moramo pomagati drug drugemu, da je čim večja blaginja, da lepo živimo, da se ne prerekamo. In če je nekdo bolj priden, naj ima več. Če pa se nekomu ne da delati in čaka pod hruško, da mu bo dol padla … S tem pa ne smemo ovirati tistega, ki želi iti naprej. To je moto, če hočemo, da bo šel razvoj naprej.
Velikokrat pa drug drugemu nagajamo, mečemo polena pod noge. Tudi tistemu, ki meče, pride enkrat ura obračuna, ni lepo. In se spomni: »Ali sem naredil napako v življenju?« Vendar pogosto je potem tako, da ni časa reči: »Oprosti mi.«
ŽUPANI NA ODRU ŽIVLJENJA
Katere dve lastnosti naj ima dober župan?
Predvsem … Pa ne samo župan. Vsak človek bi moral biti ozemljen. Kakor začneš visoko letati, veš, da boš enkrat dol padel. Če si ozemljen, če imaš občutek za ljudi, če se rad z njimi pogovarjaš. Da ti ni težko iti na sejo gasilcev ali nekega drugega društva, da se z njimi pogovarjaš, da jim svetuješ, … Odprt moraš biti in sodelovati z ljudmi. Brez ljudi ne moreš biti župan.
Ko pridejo otroci iz osnovnih šol in vrtcev. »Joj. Kaj je to? Biti župan.« Župan ni samo 150 kilogramov mase, ampak je tamle zadaj slovenska zastava, grb, logaška zastava, predvsem pa cela paleta ljudi zadaj, ki so dali na volitvah podporo. In tega se mora vsak župan zavedati. In če boš tako delal, ne boš delal večjih napak. Včasih greš po robu, da rešiš kakšen problem. Direktorja imamo zato, da pazi, da ne pademo čez rob.
Ampak če hočeš kot župan narediti nek razvoj, ne moreš hoditi zgolj po sredini mize. Vedno si nekje na robu zakonodaje. Zakonodaja pa je včasih skregana z naravnimi zakoni. Tisti pa, ki je odprt do ljudi in do narave, do skrbi za naravo, potem veš, da so ti zakoni včasih tudi skregani. Če se ravnaš po naravnih zakonih, boš dobro peljal in ti ne bodo mogli dosti očitati. Pa čeprav greš morda kdaj v nasprotje s kakšnim aktom. Župan mora biti človek, odprt, sprejemati ljudi, jih poslušati. Včasih je tudi pljuvalnik. Če drugega ni, je pa župan tisti: »Saj zdaj sem mu pa povedala.«
Ta Covid je naredil veliko škode za družbo in za ljudi. V devetdesetih letih, ko smo šli v globalizacijo in na kapitalistični sistem, je bilo velikokrat s strani vodstvenega kadra v odnosu do delavca: »Ubogaj, sicer te bom zamenjal.« Ampak mi se moramo zavedati. Delavec je kapital podjetja. In sedaj se je to ugotovilo, ko se je tako spremenil trg delovne sile, ko delavcev ni, kaj pomeni imeti dobrega delavca. Ampak to je trajalo 30 let. Sedaj se vsi zavedamo, da je težko dobiti dobrega delavca. In da ga moramo negovati. Ponovno bomo prišli nazaj na tisto, ko bo imelo podjetje tudi domove za počitnice pa tudi kakšne tim bildinge oz. drugo sproščujočo ponudbo. In tudi plačati, da imajo kakšno uro na teden rekreacijo. Kajti skrb za delavca, prav tako župan do občanov, mora biti.
V občini so različna društva, kulturna, turistična, podpiramo šport, rekreacijo, zdravstvo, … Tega je zelo veliko. Pri nas gre za socialo in podobne stvari po 700.000€. Ampak, to ni nikoli stran vržen denar. Če mlade »cepimo« za nek šport, kulturo, jih bo manj tam pred ambulanto za metadon. To mora imeti pred očmi vsak župan. Skrb za ljudi, za zdravo okolje je najbolj pomembno. Seveda, potem je tudi delo, izobraževanje, … Ampak potem, ko to enkrat daš, se tudi sama društva ustanavljajo. Zelo sem vesel, da v Logatcu nastaja Univerza za tretje življenjsko obdobje. Pa društvo Ognjič, ko nabirajo zdravilna zelišča. So lahko cel dan zaposleni s tem, ko nabirajo rože. Ljudem je potrebno dati neke možnosti, da nekaj počnejo, da so za nekaj zainteresirani in da so koristen del družbe.
Ne moreš jih pa nagovarjati samo takrat, ko jih potrebuješ, sicer pa ne. To ne gre. Pogosto imamo probleme s tem, ko nekaj gradimo. Ko izvajalci ne postavijo stvari v prvotno stanje. Tu so težave. Res bi morali poskrbeti, da bo nazaj tako, kot je bilo, kajti čez par let ponovno potrebujemo uslugo in reče: »Sedaj pa ne bom več.« Če se tega zaveš. Ampak, čas hitro mine. Pridejo drugi. Osnovne stvari pa so: pogovarjati se z ljudmi, jih poslušati, jim skušati maksimalno pomagati, kolikor se da. Skrbeti je potrebno za socialo, za gospodarstvo in ekonomijo, da je čim bližje. Pomembno je tudi za okolje. Ljudje so vedno bolj ozaveščeni, razmišljajo. Tu je en kup raznih društev. Tudi sam zdravstveni dom na področju rekreacije, na področju zdrave prehrane, … Vse to gradi aktivno družbo. In če je aktivna, je tudi zdrava, manj je težav z boleznimi. Če se drug drugega poslušamo in upoštevamo, grejo stvari naprej.
Je pa v vsakem zaboju jabolk tudi kakšno gnilo. Pri tem si pa ne moremo pomagati.
VODIMO LJUDI, PREBUJAMO ŽIVLJENJE
Kakšen način vodenja je pravi? Da imaš kot župan idejo in si rečeš: »To bom naredil.« In potem se naprezaš preko mere, lahko ne dobiš podpore od svetnikov, lahko ne dobiš denarja, … Ali je boljši način vodenja ta, da poslušaš vse naokrog, oni ti dajo predloge in jim zgolj pomagaš? Nato oni sami vodijo aktivnosti, financirajo, delajo, …
Vse to bi bilo v redu, vendar vemo: »Mnogo babic, kilavo dete.« Ko sem prišel za župana, sem prišel iz tega razloga, kot sem omenil že na začetku: »Ja, ti si pa nekje tam v enih rovtah.« Ko sem bil otrok, sem bil pri tabornikih. Potem sem igral košarko. Pa uteži sem dvigoval. Vedno sem bil tudi v športni zvezi. Ves čas sem bil nekje. Tudi, ko sem bil obrtnik, sem bil v Obrtni zbornici. Potem sem bil predsednik krajevne skupnosti. Eno področje življenja je tisto, ki ga potrebuješ za svoj obstoj. En del sebe pa moraš dati tudi za družbo. Iz tega naslova sem si tudi rekel: »Sedaj bom pa jaz kandidiral za župana, da ta Logatec malo pospešimo, da mu damo neko drugačno življenje.« Še prej sem bil tudi občinski svetnik, v 90-ih letih, ko je bila še trodomna občinska skupščina (politični zbor, zbor združenega dela in zbor krajevnih skupnosti). Takrat sem moral skrbeti za podjetje in za družino. Ko je to že drugače steklo, sem bil ponovno svetnik. Odločil sem se za župana, vendar mi ni takoj uspelo.
Ampak ko gledaš kot svetnik, kot občan, imaš en pogled. Ko pa prideš sem pa vidiš, koliko je dejansko nekih potreb, ki so napisane. Ko ti povejo potrebe iz šole, iz vrtca, iz hribov, kjer so slabe ceste, kje ni vode, kje je slaba kanalizacija, potem pa vidiš, koliko je sredstev. Potreb ogromno, denarja malo, … Kako naprej?
Problem je tudi, ker večina uslužbencev čaka. Kakšne prijeme boš imel, malo se zakočijo in to traja pol leta, preden vse to spoznaš. Potem, ko vidijo, da si povsem normalen človek, da se znaš pogovarjati. Potem pa zveš še za ostale probleme, ki jih je prav tako potrebno odpraviti. Seveda, potem pa ni denarja. Potrebno se je prijavljati na razne razpise ministrstev. No, potem je bila ta kohezija.
Tiste iluzije, ki sem jih imel, kako bom hitro uredil Skirco … In Narodni dom in balinarjem bo potrebno urediti. In ulična košarka. Sem imel idejo, da bi bil v vsaki ulici koš. Tudi doma sem postavil koš. Čez dva dni je prišel sosed in mi rekel: »Čakaj, a sedaj boste pa tole žogo vsak dan nabijali?« Potem pa začneš spoznavati. Ne vidiš samo enega drevesa, počasi vidiš cel gozd.
Tudi sedaj mi pogosto očitajo: »Župan, zakaj ne narediš novega zdravstvenega doma? Zakaj ne narediš nove šole?« Ampak mi moramo živeti, da dobijo plače v vrtcu, naši uradniki, da imajo društva … In če kaj ostane, kakšno cesto zakrpamo. Za kaj več moramo dobiti na ministrstvih ali pa iz kohezije, da lahko sploh kaj naredimo. Seveda, nato začneš drugače razmišljati. Počasi pa vseeno gremo naprej. Mislim, da bo čez čas tudi nogometno igrišče na Skirci, da bo tudi Narodni dom urejen. Z vodo smo opremili večino hiš, razen tam, kjer je preveč razpršeno in je nevarnost, da se razvije legionela.
Največja težava pa je problem služnosti in odkup zemljišč, za kar nekateri nočejo niti slišati. Drugi postavijo tako ceno, da ni sprejemljiva. Tako da, to so največje težave. Drugače pa … Z ljudmi se je dobro pogovarjati. Kot župan … Isto je, ko igraš šah. Jaz vidim svoje poteze. Nekdo, ki gleda od daleč pa lahko vidi boljšo potezo. Zato je potrebno občane poslušati, se z njimi pogovarjati. Veliko je dobronamernih. Kakšni so vseh vrst, kar smo že rekli. Imaš pa tudi vedno za en kombi nergačev. Tudi te moraš poslušati in si potem svoje misliti. Ampak, v glavnem: LJUDJE VEJO VSE. Ljudi je potrebno poslušati. Sicer od tega ni nič.
Vse modrosti. Hvala za tako izčrpno vsebino. Želimo vam veliko uspeha pri prihajajočih izzivih in v osebnem življenju.
Pogovarjala sva se dr. Benjamin Leskovec in mag. Marko Gabrovšek
