Za vrhunskost je namreč potreben napor, potrebna je kondicija, pa tudi denar. In predvsem je treba imeti znanje in ugled. Toda, če umetniški nivo ni takšen, kot ga poznajo profesionalne ustanove v tujini in (zahtevnejši) konzumenti kulture pričakujejo, ter če država oziroma pristojno ministrstvo ne zna presojati komu dati več in komu sploh koliko, ker je politika financiranja kulturnih ustanov pač zgrešena, krivična in celo pravno zevajoča – odgovarja pa nihče in se „državno mecenstvo“ kopiči zdaj tu, zdaj tam, predvsem pa brez izraziteje premišljenih nacionalnih prioritet – potem je rezultat pričakovan. Upad oziroma stagnacija umetniških kolektivov, prazne dvorane, galerije in upad abonentov ter posledično finančni primanjkljaj, neizobraženi gledalci in poslušalci ter nenazadnje nezadovoljni kritiki. Nedvomno pri tem najkrajšo potegnejo umetniki. Njihovo pretanjenost in senzibilnost v bistvu zahteva njihov poklic, ki se mora odvijati v še toliko bolj subtilnih odnosih in prostorih. Ampak kulturna politika, ko ji to pride prav, umetnikom „pomehkuženost“ rada očita. Raje in bolj priročno njim kot umetniškim vodjem oziroma direktorjem, ki jih je ista politika ustoličila. Potem tudi ni treba razčiščevati napačnih programskih odločitev ali zasedb vlog, niti ni treba polagati računov kakšni interesi so vodilne v kulturnih ustanovah pri neki izbiri vodili: strokovni, estetski, vzgojni ali pač osebni. V takšnih razmerah, kjer ponekod umetniška stagnacija traja že generacijo in še več, izgubijo orientacijo tudi gledalci in poslušalci. Starejši ne želijo več povprečnosti, morda so nehali obiskovati galerije, predstave ali odhajajo na bližnji Dunaj, Zagreb… Kritičnih naslednikov pa ni, ker ni bilo sistematične vzgoje; tako v naših galerijah, opernih ustanovah ter gledališču. In potem je počasi tako vseeno – za nivo, za kulturo, za umetnike in njihov napredek.

Izvedb in produkcij v živo ne bo več, ker je za dodano vrednost škoda denarja. Kar se denimo tiče glasbe, si bomo odslej dobro glasbo in vrhunske izvajalce sneli z interneta, naravnali bomo televizijski kanal na mezzo, odprli vrečko s čipsom in zavaljeni na fotelju domačinsko negovali svojo zadostnost.

Kaj pa pravi Ivan Cankar?

Zakaj Slovenci toliko govorimo o kulturi?, se je spraševal Cankar. In odgovarjal: zato, ker je nimamo. Primerjal je umetnike in delavce, prepričan je bil, da si delijo enako usodo. Ko je opisoval delovanje kapitalizma je v resnici opisoval sodobno globalizacijo. Prav tako je opisoval politika narodnjaka, steber slovenskega naroda, ki nič ne bere, ki ne hodi na razstave, ki „principielno“ ne hodi v gledališče. Glejte, ta „principielni“ narodnjak je tipus teh slovenskih navdušenih narodnjakov. Na vseh koncih kriči o kulturi, razžaljen je, če odreka kdo slovenskemu narodu kulturo, sam pa ne gane zanjo niti mezinca, on je in on hoče biti ostati principielno zabit. Tako je z govorniškega odra v Trstu Cankar grmel, da ima tak slovenski steber bolj kot ljudstvo rad ljudsko ponižnost.

Dokler ljudstvo veruje v prazne fraze, dokler nosi zastavo križem domovine političnim malikom, dotlej je ljudstvo… Komaj se zaveda svoje moči in pravice – tedaj je naenkrat zapeljano ljudstvo zbegano z eno besedo ljudstvo. V času, ko sta umetnost in ustvarjalnost vredni vedno manj, ko je vse izgubilo ceno, ko naj bi umetniki delali za dober namen, oziroma zastonj, da opravlja zaslužno delo za narod in za človeštvo sploh.

Slovenci namreč še vedno mislimo, da umetnik ni delavec, umetnina pa ni delo, „ki ga je treba pošteno plačati, kakor vsako drugo delo, temveč je umetnik nekakšne vrste vaški šaljivec, njegovo delo pa je pisana igračka, brez katere pameten človek lahko izhaja.“ Zastonjkarji so po njegovem mnenju veliki grešniki, ki nižajo tržno ceno umetnosti. Zastonjkarstvo je eno izmed znamenj nekulture zato je čas, da mu napravimo konec enkrat za vselej.

Ivan Cankar nad slovensko zavestjo visi kot težak in hrepeneč brkati oblak, vedno nesrečen, vedno razočaran in z občutki krivde s katerimi potem učitelji strašijo dijake. Pa ni bil. Njegova leta na Rožniku pričajo, da je bil drugačen, boemski, nečimrn kot se za umetnika spodobi. Zapeljiv. Slaven. Pogumen. Revolucionaren. Boleče iskren. Lažje si ga očitno predstavljamo po vedno istih klišejih, namesto da bi njegovo življenje sestavili v zanimivo zgodbo. On bi morda dejal, da zato, ker si želimo tako predstavljati umetnike. Brez sile in svetlobe. Njegovi govori in članki so vedno bolj aktualni in pripeti na sodoben čas. Govorijo o nas. To je kulturna stvarnost Vrhnike.

Enajstega decembra 1918 je umrl, star je bil 42 let. Okoli njegove smrti se je pletlo več legend in teorij. Ena govori o tem, da je po stopnicah padel, ker je bil pijan. Druga, da je šlo za politični umor, saj naj bi ga z železnimi palicami pretepli trije Srbi. Njegova posmrtna maska danes tukaj na ogled priča o tem, da je imel zaradi napada poškodovan obraz. Bil je pogumno kritičen s pestjo v obraz, če je treba, zato ker je bil svoboden!

(V spisu so uporabljeni citati Ingrid Mager: Za nivo nam bo kmalu vseeno ter Ivan Cankar: Slovenski steber ima rad bolj kot ljudstvo, ljudsko ponižnost)

mag. Bojan Mavsar