Domača imena
Po domačih in sosednjih vaseh ter krajih so se ljudje poznali med seboj predvsem po domačih imenih, ali »vulgo«bolj kot po priimkih. Ime domačije z domačim imenom so ponesli gospodarji, gospodinje, žene, hčere in sinovi s seboj, kamorkoli so šli kot hlapci dekle ali posli, delavci, rokodelci, v šole. Tudi, ko so šli v tujino, so domače ime velikokrat pripisali k priimku, bilo je kot osebna izkaznica.
Vsaka hiša je nosila svoj pozitiven ali negativen sloves po osnovnih moralnih človeških vrednotah; ali so bili delavni, pošteni, dobrega značaja in trden zdrav rod, umni gospodarji, vztrajni, trezni, rokodelci, radi drugim priskočili na pomoč … Včasih so bila domača imena izrečena tudi kot žaljivka. Veliko več je bilo nekoč med moškimi tudi »špatljivosti«. Predvsem »Polžarji« Staro Vrhničani so bili po tem znani po okolici. Danes tega ni več.
Domača imena so se po vaseh, podeželju in krajih ohranila preko 400 let do današnjega časa, večinoma so nastala iz takratnih priimkov. Prvič so zapisana 1824 leta v popisih stanja duš, kraj, hišna številka, gospodar, status, ostali tam živeči družinski člani glede na gospodarja. Domača imena so se večinoma prenašala iz roda v rod, četudi je prišel nov gospodar. Bila je velika umrljivost otrok in odraslih, predvsem ob kužnih boleznih kot je bila kolera. 1836 leta je v dveh poletnih mesecih na Stari Vrhniki umrlo 30 ljudi vseh starosti.
V 1890 s spoštovanjem gledamo na rodove in domača imena, ki so znali in zmogli obstati in preživeti stoletja v nalezljivih boleznih, vojnah, lakotah, migracijah. Da bi se raba hišnih imen ohranila, je naša predstavnica 1890 zbrala domača imena in skupaj s Kulturnim društvom ter Krajevno skupnostjo so leta 2007 svečano razdelili tablice za 65 hiš.
