Stanovanjske problematike ne bomo rešili samo z novo gradnjo ali dodatnim proračunskim denarjem. Potrebujemo dolgoročno politiko, ki bo povezala javna sredstva, zasebne lastnike, občine in obstoječi stanovanjski fond. Predvsem pa potrebujemo jasen cilj: da bo dostojno stanovanje dosegljivo tudi ljudem, ki nimajo podedovanega premoženja.
Stanovanjska problematika v Sloveniji je postala eno najpomembnejših socialnih in razvojnih vprašanj. O njej veliko govorimo, pripravljamo strategije, sprejemamo zakone in napovedujemo nove stanovanjske soseske. Toda za številnimi načrti ostaja preprosto vprašanje: kje naj človek z običajno plačo dobi stanovanje, ki si ga lahko privošči, in kako naj si mlada družina ustvari dom, ne da bi za to namenila skoraj ves svoj dohodek?
Stanovanje bi moralo biti prostor varnosti, samostojnosti in družinskega življenja. Vse pogosteje pa postaja predvsem finančni problem. Mladi zaradi visokih cen težko pridejo do prvega stanovanja, družine se soočajo z visokimi najemninami, starejši pa lahko kljub dolgoletnemu delu živijo v neustreznih ali prevelikih stanovanjih, ki jih zaradi različnih okoliščin ne morejo zamenjati za primernejša.
Po podatkih, navedenih v članku Dnevnika oktobra 2026, so cene stanovanj med letoma 2020 in 2025 narasle za približno 77 odstotkov. Takšna rast pomeni, da se je dostopnost stanovanj za velik del prebivalstva še dodatno poslabšala. Ob tem je treba poudariti, da težava ni samo v nakupu. Kdor si nakupa ne more privoščiti, je odvisen od najemnega trga, kjer so razmere pogosto nepregledne, najemnine visoke, najemna razmerja pa premalo varna.
Problem ni samo pomanjkanje stanovanj, temveč tudi način, kako z njimi ravnamo
Ko govorimo o stanovanjski krizi, običajno najprej pomislimo na pomanjkanje novogradenj. To je nedvomno pomemben del problema, vendar ni edini. V Sloveniji imamo tudi obstoječa stanovanja, ki niso ustrezno uporabljena, potrebna so prenove ali pa niso dostopna ljudem, ki jih potrebujejo.
Pogosto se omenja veliko število praznih stanovanj. Pri tem moramo biti previdni: vsako stanovanje, ki je po evidencah ali nizki porabi elektrike označeno kot prazno, ni nujno takoj primerno za bivanje. Nekatera potrebujejo večjo prenovo, druga so v postopku dedovanja ali prodaje, tretja so lahko neprimerna za dolgoročno oddajanje. Kljub temu bi morali imeti natančnejši pregled nad tem, katera stanovanja so dejansko uporabna in zakaj ostajajo prazna.
Prav tu vidim eno od prvih možnosti za ukrepanje. Ni smiselno, da se osredotočamo samo na gradnjo novih objektov, če hkrati ne znamo aktivirati dela že obstoječega stanovanjskega fonda. Država in občine bi morale pripraviti program, ki bi lastnikom omogočil, da prazna stanovanja vključijo v dolgoročni najem.
Lastniku bi lahko ponudili subvencijo za obnovo, ugodnejše financiranje ali določeno davčno olajšavo, vendar pod jasnim pogojem: stanovanje mora biti nato za dogovorjeno obdobje oddano po vnaprej določenih, dostopnejših najemnih pogojih. Tako bi lastnik dobil pomoč pri obnovi, najemnik varnejši in cenovno dostopnejši dom, država pa dodatno stanovanje brez stroškov nove gradnje.
To je lahko učinkovitejša uporaba javnega denarja kot ukrep, ki zgolj povečuje povpraševanje, ne da bi zagotovil dodatno ponudbo stanovanj.
Potrebujemo urejen najemni trg, ne samo več stanovanj
Posebno pozornost bi morali nameniti zasebnemu najemnemu trgu. Ta je za številne ljudi edina realna možnost bivanja, vendar je pogosto premalo pregleden. Del najemnih razmerij ni ustrezno prijavljen, pogodbe so lahko kratkotrajne ali nejasne, najemniki pa se včasih bojijo opozoriti na neustrezne razmere, ker se bojijo izgube stanovanja.
Rešitev ne sme biti v tem, da lastnike stanovanj obravnavamo kot nasprotnike najemnikov. Tudi lastniki potrebujejo pravno varnost, zanesljivo plačilo najemnine in učinkovito reševanje morebitnih sporov. Toda pravila morajo biti jasna in uravnotežena za obe strani.
Država bi morala spodbujati pisne in prijavljene najemne pogodbe, zagotoviti hitrejše reševanje sporov ter vzpostaviti učinkovitejši nadzor nad najemnimi razmerji. Ob tem bi lahko uvedla sistem jamstev za najemnine, ki bi v določenih primerih lastnikom zagotavljal večjo varnost, gospodinjstvom z nižjimi dohodki pa olajšal dostop do najema.
Pomemben ukrep bi bila tudi ciljna pomoč pri plačilu najemnine. Takšna pomoč mora biti dovolj preprosta, da jo ljudje lahko dejansko uveljavijo, in usmerjena predvsem v gospodinjstva, pri katerih stanovanjski stroški nesorazmerno obremenjujejo družinski proračun.
Denar je pomemben, toda odločilno je, kako ga uporabimo
Pogosto slišimo, da samo z javnimi sredstvi ne bo mogoče rešiti stanovanjske problematike. S tem se lahko strinjamo. Toda iz tega ne sme slediti, da država nima odgovornosti. Njena naloga je, da vzpostavi sistem, v katerem se lahko povežejo različni viri financiranja, hkrati pa zagotovi, da javni interes ne bo podrejen izključno pričakovanju dobička.
Financiranje bi moralo temeljiti na več stebrih.
Prvi steber so stabilna državna sredstva. Stanovanjska politika ne sme biti odvisna od vsakoletnih proračunskih pogajanj in kratkoročnih političnih odločitev. Potrebujemo večletni finančni načrt, ki bo omogočal načrtovanje gradnje, nakupov in prenov. V gradivu je omenjen cilj milijarde evrov v desetih letih oziroma približno sto milijonov evrov letno. Takšna sredstva bi morala biti porabljena pregledno, z jasno določenimi cilji in merljivimi rezultati.
Drugi steber so ugodna posojila in finančni instrumenti. Pri tem bi lahko pomembno vlogo imela SID banka, skupaj s Stanovanjskim skladom Republike Slovenije in občinami. Dolgoročna posojila z ugodnejšimi pogoji bi omogočila gradnjo in obnovo stanovanj tudi tam, kjer občine same nimajo dovolj sredstev. Smiselno bi bilo razviti poseben stanovanjski finančni sklad, v katerega bi se stekala javna sredstva, evropski viri in povratna sredstva iz že izvedenih projektov.
Tretji steber je sodelovanje z zasebnim sektorjem. Zasebni kapital lahko pomaga pri gradnji, prenovi in upravljanju stanovanj, vendar mora biti sodelovanje vezano na jasne pogoje. Če država ali občina prispeva zemljišče, infrastrukturo, ugodno posojilo ali drugo javno podporo, mora biti del stanovanj zagotovljen za dolgoročni najem po dostopnih cenah. Javno-zasebno partnerstvo ne sme pomeniti, da javnost prevzame tveganje, zasebni partner pa obdrži vse koristi.
Četrti steber so občinska zemljišča in obstoječi objekti. Občine imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju zemljišč, komunalne infrastrukture in prostorskega načrtovanja. V nekaterih primerih bi bilo mogoče javne objekte, ki niso več v uporabi, prenoviti in nameniti stanovanjskemu bivanju. Pri tem bi morali prednostno iskati rešitve, ki omogočajo hitrejšo izvedbo in smiselno uporabo že obstoječe infrastrukture.
Gradnja je nujna, vendar mora biti razpršena in prilagojena ljudem
Javna stanovanja so nujna, vendar moramo razmišljati širše od velikih stanovanjskih sosesk v največjih mestih. Stanovanja potrebujemo tudi v manjših mestih in regionalnih središčih, kjer so delovna mesta, šole, zdravstvene in druge javne storitve.
Podatki Ministrstva za solidarno prihodnost, povzeti v gradivu, navajajo, da je bilo med letoma 2022 in 2025 zgrajenih, kupljenih ali drugače zagotovljenih 1.918 javnih stanovanj, dodatnih 2.568 pa je bilo v gradnji, s pridobljenim gradbenim dovoljenjem ali v postopku pridobivanja dovoljenja. To kaže, da se določeni projekti izvajajo. Vendar je treba spremljati, koliko stanovanj je dejansko dokončanih, kdaj bodo na voljo in kakšna bo njihova najemnina.
Dober primer povezovanja javnih sredstev in obstoječega stanovanjskega fonda je tudi projekt odkupa 110 stanovanj Premogovnika Velenje, ki ga je oktobra 2026 predstavil Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Takšni odkupi bi lahko bili zanimivi tudi v drugih okoljih, kadar se pojavi možnost, da se obstoječa stanovanja ohranijo v dolgoročnem javnem upravljanju.
Ob tem ne smemo pozabiti na različne potrebe prebivalstva. Mladi potrebujejo možnost prvega samostojnega bivanja, družine primerna stanovanja, starejši pa pogosto manjša in dostopna stanovanja v bližini storitev. Stanovanjska politika mora upoštevati tudi invalide, enostarševske družine in ljudi, ki se znajdejo v nenadni stanovanjski stiski.
Kaj bi morali narediti najprej?
Namesto številnih nepovezanih ukrepov bi potrebovali jasen program, ki bi imel kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje.
V prvih dveh letih bi morala država skupaj z občinami vzpostaviti zanesljivejši pregled nad stanovanjskim fondom, pripraviti program aktivacije uporabnih praznih stanovanj, izboljšati pravno varnost najemnikov in lastnikov ter poenostaviti postopke za prenovo in gradnjo. Hkrati bi bilo treba okrepiti ciljno pomoč gospodinjstvom, ki jih visoki stanovanjski stroški najbolj prizadenejo.
V naslednjih petih letih bi morali pospešiti gradnjo javnih najemnih stanovanj, odkupe primernih obstoječih stanovanj in prenovo praznih javnih objektov. Razviti bi morali tudi stanovanjske zadruge in druge oblike neprofitnega bivanja, pri katerih cilj ni ustvarjanje čim višjega dobička, temveč dolgoročno dostopna stanovanja.
V daljšem obdobju pa bi morali vzpostaviti stabilen sistem, ki bo omogočal, da se stanovanjski fond stalno povečuje in obnavlja. To pomeni tudi redno spremljanje najemnin, stanovanjskih stroškov, števila dokončanih javnih stanovanj in dejanske dostopnosti bivanja.
Posebej previdno bi bilo treba pristopiti k morebitnemu obdavčenju praznih stanovanj. Tak ukrep je lahko eden od instrumentov, vendar sam po sebi ne bo rešil problema. Pred uvedbo bi morali natančno opredeliti, kaj pomeni dejansko prazno in za bivanje primerno stanovanje, predvideti izjeme za utemeljene okoliščine ter lastnikom ponuditi tudi pozitivne spodbude za dolgoročno oddajanje.
Stanovanjska politika je naložba v prihodnost družbe
Stanovanjske krize ne bomo rešili čez noč. Prav tako ni realno pričakovati, da bo država sama zgradila dovolj stanovanj za vse potrebe. Toda to ne pomeni, da smo brez možnosti. Pomeni, da moramo prenehati iskati eno samo rešitev in začeti povezovati ukrepe.
Potrebujemo več javnih najemnih stanovanj, bolj urejen zasebni najemni trg, aktivacijo obstoječih stanovanj, prenove, sodelovanje z občinami in odgovorno vključevanje zasebnega kapitala. Potrebujemo tudi boljše podatke, saj brez njih ne moremo vedeti, kje so potrebe največje in kateri ukrepi dajejo rezultate.
Predvsem pa moramo spremeniti pogled na stanovanje. Ni zgolj nepremičnina, naložba ali sredstvo za ustvarjanje donosa. Je osnovni pogoj za samostojno življenje, ustvarjanje družine, delo in vključevanje v skupnost.
Če si človek z redno zaposlitvijo ne more zagotoviti primernega doma, to ni več samo njegov osebni problem. To je vprašanje, ki zadeva prihodnost celotne družbe. Zato bi morala biti uspešnost stanovanjske politike merjena z zelo preprostim merilom: koliko ljudem smo omogočili varno in dostojno bivanje, ki si ga lahko dejansko privoščijo?
Čas je, da stanovanjska politika postane dolgoročna družbena naloga, ne pa zgolj seznam obljub in projektov. Denar je treba zagotoviti, vendar še pomembneje – uporabiti ga moramo tako, da bo za njim ostalo več dostopnih domov in manj ljudi, ki ne vedo, kako bodo plačali naslednjo najemnino.
KAR SE TIČE VRHNIKE
Na Vrhniki naj bi bilo okrog najemnih 50 stanovanj v lasti občine (točnega podatka ni bilo mogoče dobiti), kar je bistveno premalo. Potrebno bo zgraditi več neprofitnih najemnih stanovanj po dostopnih cenah z ustreznimi najemninami in možnostjo odkupa po tako imenovanem dunajskem modelu. Prav tako bi se zapeljali v nam bližnjo Ajdovščino(podobne velikosti, kot je naša Vrhnika) in je po podatkih najhitreje rastoča občina v Sloveniji Pri obisku Ajdovske občinske uprave, bi si marsikatero dilemo lahko razjasnili.
Potreben bo celosten pristop, saj nočemo biti spalno naselje Ljubljane, zato pa so potrebne naslednje stvari:
- Občina mora sprejeti podroben občinski prostorski načrt
- Sprejeti mora načrt razvoja, ki ne sme biti vezan na samo na en mandat ampak razvoj občine Vrhnika do leta 2040, v sodelovanju z krajevnimi skupnosti. razvoj celotne občine po vseh KS in vključitvijo vseh deležnikov, glede na potrebe občine in realno predvidena proračunska sredstva. Narediti je potrebno spisek želja in narediti prioritetno listo same izvedbe skupaj s proračunsko rezervo. V kolikor se bodo lahko pridobila še državna in evropska sredstva pa bo do realizacije posameznih projektov prišlo prej. Posamezne projekte pa je potrebno pripraviti v naprej, na zalogo, da je pridobitev financiranja s strani države in EU sploh mogoče in izvedljivo.
- Odkupiti ali pridobiti zemljišča od MORS in sklada kmetijskih zemljišč in privatnih zemljišč za te potrebe
- Načrtovati izgradnjo in obnovo ustrezne infrastrukture(vodovod, kanalizacija, elektrika, optične povezave, prometno infrastrukturo)
- Povečanje kapacitet obeh osnovnih šol, zdravstvenega doma, doma starejših
- Dokončanje projektov obrtno-podjetniških con, ter večja podpora podjetništvu, obrtništvu, kmetom, v vseh pogledih, ter s samim tem povečanje zaposlitvenih možnosti v občini
- In nato pride na vrsto stanovanjska gradnja, individualnih hiš in stanovanjskih sosesk samem mestu in po okoliških vaseh.
Seveda moramo biti realni, saj se tega ne da izvesti v zelo kratkem času ali v enem mandatu, zato je zadevo potrebno zelo dobro načrtovati na daljše obdobje, kot predlagamo do leta 2040, zato pa bo občinska uprava potrebovala zelo dober kader za načrtovanje vsega naštetega (urbaniste in zaposlene, ki bodo vešči pri pridobivanju sredstev države in EU).
Dodeljevanje in spreminjanje nezazidljivih zemljišč v zazidljiva pa mora biti zelo dobro načrtovana in za vse enaka. Prav tako je potrebno upoštevati nove smernice ni ne more se zgoditi, da v občini Vrhnika ni mogoče postaviti lesene hiše, ker tega lokacijska informacija ne dopušča.
Pa srečno Vrhnika