Ko povežemo ljudi, znanje in priložnosti, ustvarjamo prihodnost Vrhnike.
Nekoč so na Vrhniki gradili tovarne, ustvarjali delovna mesta in povezovali ljudi. Danes imamo priložnost, da znova povežemo tisto, kar nas je nekoč delalo močne: znanje, podjetnost in občutek za skupno dobro.
Se še spomnimo časov, ko so bili Industrija usnja Vrhnika (IUV), Liko, Kovinarska in Mlekarna pomemben del vsakdanjega življenja na Vrhniki? Ko podjetje ni pomenilo zgolj delovnega mesta, ampak tudi sodelavce, prijateljstva, druženja in pripadnost kraju?
Za temi imeni so bile generacije delavcev, mojstrov, obrtnikov in gospodarstvenikov, ki so s svojim delom soustvarjali Vrhniko, kakršno poznamo danes.
Med njimi so bili tudi ljudje, ki so na Vrhniko prišli od drugod. Prišli so zaradi dela, ostali pa zaradi priložnosti za življenje. Tukaj so našli sodelavce, prijatelje, občutek varnosti in pripadnosti. S svojim delom so prispevali k razvoju kraja, si ustvarili domove, družine in prihodnost za svoje otroke.
Tudi sama sem otrok takšne družine. Zato dobro razumem, koliko pomeni, ko te kraj sprejme, ko imaš možnost pošteno delati, biti koristen in se počutiti kot del skupnosti. Vrhnika je za mnoge postala veliko več kot kraj zaposlitve. Postala je njihov dom, danes pa je dom tudi njihovih otrok in vnukov.
Prav v tem vidim eno najlepših zgodb naše Vrhnike. Različni ljudje, različne življenjske poti, a skupna želja: ustvariti nekaj dobrega zase, za svoje družine in za kraj, v katerem živimo.
Takrat se življenje ni končalo pri tovarniških vratih. Podjetja so bila povezana tudi s športom, družabnim življenjem in razvojem kraja. IUV je denimo za svoje zaposlene gradila tudi stanovanja. Mnogi se še spominjajo delovnih akcij, športnih srečanj in časa, ko je sodelovanje pomenilo več kot le podpisano pogodbo.
Predstavljajmo si omizje v eni od domačih gostiln. Za mizo sedijo obrtnik, direktor podjetja, kmet in predstavnik društva. Pogovor nanese na dotrajano igrišče, potrebno ureditev poti ali prostor, kjer bi se lahko zbirali mladi. Eden ima material, drugi znanje, tretji mehanizacijo, četrti voljo in ljudi. Iz pogovora se rodi rešitev.
Takšno sodelovanje bi bilo vredno znova obuditi. Ne zato, da bi se vračali v preteklost, ampak zato, da bi iz nje vzeli tisto najboljše.
Kaj pa danes? Se sploh dovolj poznamo? Vemo, kaj vse znajo in ponujajo naši domači podjetniki, obrtniki, kmetje in ustvarjalci?
Vrhnika ima številna uspešna podjetja, družinske obrti, kmetije, gostilnice, trgovce in ponudnike storitev. Ima izkušnje starejših generacij in sveže ideje mladih. Toda koliko teh potencialov ostaja nepovezanih?
Zakaj ne bi več lokalno pridelane in predelane hrane našlo poti na krožnike naših gostiln, šol in javnih zavodov? Zakaj ne bi domači obrtniki in podjetniki pogosteje sodelovali pri skupnih projektih? Zakaj ne bi lokalno gospodarstvo skupaj z društvi pomagalo ustvariti novih možnosti za šport, rekreacijo in druženje?
Vrhnika ne sme postati zgolj kraj, kjer prespimo, zjutraj pa odidemo na delo, po nakupih in priložnostih drugam.
Imamo možnost, da več življenja, poslovnih priložnosti in ustvarjalnosti ohranimo doma. Živahno mestno središče, lokalna kulinarika, Ljubljanica, Cankarjeva dediščina, podeželje, šport in turizem niso ločene zgodbe. Vse to je del iste Vrhnike, kjer lahko s povezovanjem ustvarimo veliko več.
Od pogovorov do sodelovanja
Verjamem, da občina ne more in ne sme vseh razvojnih vprašanj reševati sama. Prav tako ni treba, da vsak podjetnik, obrtnik ali kmet išče odgovore sam.
Želela bi si več neposrednega sodelovanja z Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije, Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije, Gospodarsko zbornico Slovenije, Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Zavodom za gozdove Slovenije ter drugimi strokovnimi ustanovami. Kadar bi bilo to povezano z njihovimi pristojnostmi, tudi z Ministrstvom za obrambo in drugimi državnimi organi.
Ne zato, da bi od njih pričakovali že pripravljene rešitve, ampak da bi jih povabili k sodelovanju, prosili za strokovno svetovanje in skupaj iskali možnosti za uresničitev razvojnih idej.
Predstavljam si srečanja, na katerih bi za isto mizo sedeli predstavniki občine, gospodarstva, kmetijstva, gozdarstva, izobraževalnih ustanov in krajevnih skupnosti. Kjer bi se pogovarjali o dejanskih potrebah, razpoložljivih prostorih, zemljiščih, znanju, možnostih financiranja in predvsem o tem, kaj lahko naredimo skupaj.
Ni treba, da imamo na vsako vprašanje že danes odgovor. Pomembno je, da vemo, koga povabiti za skupno mizo in da smo pripravljeni poslušati.
Verd, Stara žaga in priložnosti, ki jih imamo pred očmi
Ko govorimo o razvoju lokalnega gospodarstva, ne smemo pozabiti na naše vasi in krajevne skupnosti. Prav tam se pogosto skrivajo prostori, znanje in priložnosti, ki jih premalo povezujemo.
Eden takšnih primerov je Stara žaga v Verdu, nad Retovjem. Krajevna skupnost Verd je s svojim delom, vlaganji in pridobivanjem zemljišč pokazala, da lahko tudi lokalna skupnost pomembno prispeva k ohranjanju in urejanju prostora.
Zakaj ne bi skupaj s Krajevno skupnostjo Verd, domačimi obrtniki, podjetniki, kmeti in društvi razmišljali tudi o dodatnih vsebinah tega prostora?
O predstavitvah domače obrti, lokalnih pridelkov in izdelkov, praktičnih delavnicah za mlade, srečanjih podjetnikov, prikazih tradicionalnih znanj ali dogodkih, ki bi povezovali gospodarstvo, turizem in življenje na podeželju.
Ob tem bi morali spoštovati naravno okolje Retovja, obstoječo uporabo prostora in želje krajanov.
Morda imamo za marsikatero dobro idejo prostor že danes. Potrebujemo le pogovor, sodelovanje in pripravljenost, da ga skupaj razvijamo.
Lenarčičeva dediščina – priložnost za razmislek o evropskem izobraževalnem središču
Posebno mesto v zgodovini Verda ima tudi dediščina inženirja Milana Lenarčiča.
Njegova zapuščina ni povezana le z zemljišči in premoženjem, temveč tudi z idejo podpiranja znanja in nadarjenosti. Na podlagi njegove oporoke deluje Univerzitetna ustanova ing. Milana Lenarčiča, ki med drugim namenja štipendije nadpovprečno uspešnim študentom Univerze v Ljubljani.
Ob tej zgodbi se mi poraja nekoliko drznejša zamisel.
Kaj če bi na Vrhniki, v povezavi z Lenarčičevo dediščino in ob sodelovanju pristojnih ustanov, začeli razmišljati o evropskem izobraževalnem središču za razvoj podeželja?
O prostoru, kjer bi se srečevali znanje, podjetništvo, obrt, kmetijstvo, gozdarstvo in skrb za naravne vire.
Dolgoročno bi se takšno središče ob sodelovanju univerz in drugih izobraževalnih partnerjev morda lahko razvilo tudi v Evropsko fakulteto za razvoj podeželja.
Ne predstavljam si ustanove, v kateri bi mladi pridobivali zgolj teoretično znanje. Predstavljam si prostor, kjer bi se učili od izkušenih obrtnikov, podjetnikov, kmetov, gozdarjev, raziskovalcev in strokovnjakov.
Kjer bi se pogovarjali o tem, kako ohraniti rodovitno zemljo, čisto pitno vodo in zdrave gozdove. Kako pridelovati in predelovati kakovostno hrano, razvijati sodobno in trajnostno kmetijstvo, uporabljati nove tehnologije, ohranjati tradicionalne obrti in ustvarjati podjetniške priložnosti na podeželju.
Kjer bi se mladi učili tudi, kako iz dobre zamisli razviti dejavnost, odpreti podjetje, prevzeti družinsko kmetijo ali obrt in odgovorno gospodariti z naravnimi viri.
Takšno središče bi lahko povezovalo dijake, študente, raziskovalce in strokovnjake iz Slovenije ter drugih evropskih držav.
Seveda bi bilo treba najprej preveriti pravni status Lenarčičevega premoženja, namen ustanove, možnosti uporabe posameznih objektov in zemljišč ter interes Univerze v Ljubljani in drugih partnerjev. Prav tako bi bilo treba proučiti prostorske, finančne in izobraževalne pogoje.
To danes ni izdelan projekt, temveč razvojna ideja, ki jo je vredno predstaviti strokovnjakom in o njej odpreti pogovor.
Morda bi se začelo z nekaj delavnicami, raziskovalnimi projekti ali izobraževalnimi programi. Velike zgodbe se pogosto začnejo z majhnimi, vendar premišljenimi koraki.
Zakaj ne bi Vrhnika nekoč postala evropsko prepoznaven prostor, kjer se znanje o podeželju ne bi samo predajalo, temveč tudi preizkušalo v praksi?
Mladi ne potrebujejo le spodbudnih besed, ampak tudi priložnosti
Pri vsem tem imajo posebno mesto mladi.
Zakaj bi moral mlad človek z dobro idejo najprej razmišljati, kam oditi, namesto da bi razmišljal, kaj lahko ustvari doma?
Predstavljam si Vrhniko, kjer bi izkušen obrtnik svoje znanje predajal mlademu ustvarjalcu, podjetnik odpiral vrata dijakom in študentom, kmet mladim pokazal, koliko znanja je potrebnega za pridelavo hrane, mladi pa bi se lahko vključili v lokalne projekte, spoznali podjetniški svet in dobili priložnost, da tudi njihov glas nekaj pomeni.
Morda prav danes med nami odrašča nekdo, ki bo čez desetletje vodil uspešno podjetje, razvijal novo tehnologijo, prevzel družinsko obrt ali kmetijo oziroma ustvaril turistično zgodbo, po kateri bo Vrhnika prepoznavna daleč naokoli.
Dajmo mladim razlog, da bodo želeli biti del prihodnosti Vrhnike, ne le njeni opazovalci.
Gospodarstvo niso samo številke. Gospodarstvo so ljudje.
Več kot 18 let delam v gospodarstvu. Dobro vem, da za vsakim uspešnim podjetjem stojijo ljudje, ideje, odgovornost, vztrajnost in številni vsakodnevni izzivi. Vem tudi, kako dragoceni so dobra organizacija, dostopne informacije, sodelovanje in medsebojno zaupanje.
Zato vidim priložnost v močnejšem povezovanju lokalnega gospodarstva z občino, krajevnimi skupnostmi, strokovnimi ustanovami, javnimi zavodi, izobraževalnimi organizacijami in društvi.
V ustvarjanju okolja, v katerem imajo prostor tako velika podjetja kot samostojni obrtniki, kmetje, družinska podjetja in mladi podjetniki.
Ne gre za to, da bi obudili nekdanje gospodarske velikane. Časi so drugačni, tehnologija je napredovala, potrebe ljudi so se spremenile. Toda nekaj ostaja enako: noben kraj se ne razvije samo zaradi stavb, cest in investicij. Razvija se zaradi ljudi, ki znajo sodelovati.
Starejše generacije imajo dragocene izkušnje. Današnje gospodarstvo ima znanje in ustvarjalno moč. Mladi imajo ideje, energijo in drugačen pogled na svet.
Kaj vse bi lahko ustvarili, če bi te generacije bolje povezali?
Vrhnika je nekoč rasla z delom svojih ljudi. Naj njena prihodnost raste z njihovim sodelovanjem.
Ker največja vrednost našega kraja niso samo podjetja, zemljišča ali infrastruktura.
Največja vrednost Vrhnike so njeni ljudje. Ne glede na to, od kod prihajajo, temveč na to, kaj lahko skupaj ustvarjajo.
Željka Borić