Lintvern je kraški izvir, iz katerega voda izteka v občasnih izbruhih. Takšnim izvirom pravimo zaganjalke, zaradi silovitih izbruhov pa tudi bruhalniki. Je eden glavnih izvirov potoka Bela. Leži v ozki soteski na nadmorski višini 504 m, približno 210 m nad glavnimi izviri Ljubljanice.
Njegovo nenavadno delovanje je znano že dolgo. Ljudsko izročilo je izbruhe vode pripisovalo nemiru bajeslovnega zmaja, ki naj bi prebival v podzemlju izvira. Tudi ime Lintvern izhaja iz besede Lindwurm, ki v severno-, zahodno- in srednjeevropskem ljudskem izročilu označuje kači podobnega zmaja.
O Lintvernu je v 17. stoletju pisal slovenski polihistor Janez Vajkard Valvasor. Po nekaterih domnevah naj bi njegov opis vseboval tudi najzgodnejšo znano omembo človeške ribice (Proteus anguinus). Vendar ni zanesljivih dokazov, da človeška ribica živi v samem Lintvernu. Ob visokih vodah so jo večkrat opazili na drugih kraških izvirih vzdolž vršaja Bele.
Delovanje Lintverna raziskovalci večinoma razlagajo s sifonskim mehanizmom, vendar vse podrobnosti še niso pojasnjene. Habič (1970) je opravil prve kvantitativne ocene pretoka in osnovnih značilnosti delovanja izvira. Novejše raziskave temeljijo na dolgotrajnih meritvah v kratkih časovnih intervalih. Te vključujejo meritve vodostaja kot posrednega kazalnika pretoka ter električne prevodnosti in temperature vode.
Čas med izbruhi je zelo različen. Od nekaj minut ob močnem deževju, do več kot dva meseca v poletni suši. Ob srednjih vodostajih si izbruhi sledijo na nekaj dni.
Ena najizrazitejših značilnosti Lintverna je velika razlika med največjim pretokom ob izbruhu in pretokom, ki sproži sifonski mehanizem. Ob izbruhu pretok doseže približno 750 l/s, za sprožitev sifona pa zadostuje že pretok 3–10 l/s. Ob posameznem izbruhu izteče več kot 2000 m³ vode. Glavni del izbruha poteka v prve pol ure, vodostaj pa se vrne na izhodiščno raven po slabih treh urah.