Skoči na vsebino

1890

ŽIVETI IDEJO 1890

Ožbe Šteblaj in dr. Benjamin Leskovec sta ob sebi zbrala raznoliko ekipo povezovalnih, vključujočih in ustvarjalnih ljudi, ki jih združuje želja po razvoju Vrhnike in širše regije.

Ekipi se je pridružil tudi Peter Gabrovšek, kandidat za župana Občine Vrhnika, ki je prevzel njeno vodenje in skupaj z njo nadaljuje prizadevanja za razvoj Vrhnike in okolice.

S pametno strategijo vodenja in spoštljivim dialogom lahko naredimo več in bolje za vse. Ožbe Šteblaj in dr. Benjamin Leskovec se zavedata, da je odgovorno vodenje razvoja kraja zahteven proces, ki presega posameznika, zato sta ob sebi zbrala več kot 30 predanih strokovnjakov in mladih z različnih področij. Skupaj s predstavniki 1890 imamo vse potrebno, da v kraju in širši regiji sprožimo »Razvoj za preboj«.

Ožbe Šteblaj je mlad Vrhničan, magister znanosti o živalih in doktorant interdisciplinarnega študija Varstvo okolja na Univerzi v Ljubljani. Je človek idej in njihovega uresničevanja, ki svoje znanje povezuje s praktičnim delom. Izkušnje je pridobival z organizacijo in vodenjem študentsko-raziskovalnih projektov ter z delom in izobraževanjem v tujini. Obiskal je več kot 40 držav na štirih celinah, kjer je spoznaval različne načine življenja, kmetovanja in sobivanja z naravo.

Kot ustanovitelj zavoda in socialnega podjetja se ukvarja z revitalizacijo okolja, krožnim gospodarstvom, izboljševanjem biodiverzitete ter sobivanjem človeka, živali in narave. Posebno pozornost namenja mladim in programu »study & work«, v katerem najstniki spoznavajo odgovornost, skrb za živali in naravo ter osnove podjetništva. Njihove dejavnosti vsak teden obišče več kot 100 otrok iz Vrhnike in okolice. S pomočjo živali na trajnostni način preprečujejo zaraščanje in urejajo javno dostopne zelene površine na Sveti Trojici.

Dr. Benjamin Leskovec prihaja iz mednarodnega poslovnega okolja in s kmetije na Zaplani. Je doktor gozdarstva in obnovljivih gozdnih virov ter tekoče govori angleško in rusko. Je izkušen menedžer, poslovni mentor mladim in uspešen vodja ekip za pridobivanje evropskih sredstev, ki je sodeloval z več kot 200 slovenskimi organizacijami. »Izobražen, splošno razgledan in svetovljanskega duha ter hkrati ljudski,« ga opiše Eda Šteblaj. Odlikujejo ga širina, vizija, znanje in skoraj neuničljiva vztrajnost, pri tem pa zna drugim odpreti prostor za razvoj njihovih idej.

Oba navdušujejo okoljski menedžment, trajnostno gospodarjenje s prostorom, smotrna raba naravnih virov, samooskrba, vrstna pestrost, butični turizem ter vzdržen in družbeno odgovoren zeleni razvoj regije. Izzive obravnavata celostno ter s predano ekipo povezujeta potenciale prostora z znanjem, darovi in talenti ljudi. Želita delovati z zgledom mladim, saj lahko le tako pustimo pozitivno sled v dobro skupnosti.

Mladi smo ZAplanA, ker plana B ni.

Pomembna naloga bo odpreti prostor, opolnomočiti ljudi, pridobiti dodatne vire sredstev ter aktivirati mlade, društva in podjetja za ustvarjanje zelenih delovnih mest v kraju bivanja. Z zmanjševanjem dnevnih migracij želimo prispevati k boljši kakovosti bivanja ter razvoju prostočasnih, športnih in kulturnih dejavnosti. Razvoj podeželja lahko spodbujamo z dopolnilnimi dejavnostmi na kmetijah in zelenim turizmom. S krepitvijo identitete kraja, oživljanjem kmetijstva ter revitalizacijo naravne in kulturne dediščine želimo razvijati butični, športno-rekreativni, kulinarični in kulturni turizem na območjih, kot so Močilnik, Star maln, Ulovka, Sveta Trojica, Bistra in zeleni prstan kraja.

Osrednji cilj ostajata aktivacija in vključevanje ljudi, predvsem mladih. S spoštovanjem med generacijami, vključevanjem in medsebojno podporo želimo širiti prostovoljstvo in solidarnost ter skupaj ustvarjati razvoj, ki bo služil skupnosti, naravi in prihodnjim generacijam.

Ožbe Šteblaj in dr. Benjamin Leskovec

 

 

Peter Gabrovšek

Rojen sem 5. 3. 1964 v Ljubljani. Stara Vrhnika je kraj, kjer sem preživel svoje otroštvo in mladost ter kjer danes z ženo živiva z najino hčerko in sinom. Osnovno šolo sem obiskoval na Vrhniki, leta 1983 pa maturiral na Srednji kemijski šoli v Ljubljani. Po končani srednji šoli sem se zaposlil v Industriji usnja Vrhnika (IUV), kjer sem svojo poklicno pot začel kot izmenovodja in jo skozi leta gradil vse do mesta tehničnega direktorja. Ob delu sem dokončal višjo kemijsko šolo, kasneje pa še študij organizacije in managementa.Svojo poklicno pot sem nadaljeval kot prokurist in vodja kriznega managementa v različnih podjetjih v lasti skupine Prevent. Poklicno pot sem zaključil kot vodja Centra za ravnanje z odpadki. Januarja 2026 sem se upokojil.

Vedno mi je bilo pomembno tudi aktivno sodelovanje v lokalnem okolju. V letih 2002–2004 sem bil predsednik Krajevne skupnosti Stara Vrhnika, v istem obdobju pa sem opravljal tudi funkcijo predsednika NK Vrhnika.V vseh teh letih sem sodeloval v različnih društvih in projektih, kjer sem pridobil veliko izkušenj na področju sodelovanja, organizacije, vodenja ljudi in timskega dela.Poleg aktivnega delovanja v lokalnem okolju sem tudi športnik in mi tekmovanja niso tuja.Prosti čas najraje preživljam s svojo družino in prijatelji. Aktiven sem predvsem pri smučanju , plavanju in pohodništvu , rad tudi zaplešem , v zadnjem času pa z največjim veseljem opravljam svojo najnovejšo življenjsko vlogo – vlogo dedija, ki jo naravnost obožujem.

To sem jaz – človek, ki je svoje življenje, delo in družino gradil tukaj, v našem okolju, in ki verjame v pomen sodelovanja, odgovornosti in dela za skupnost.

Ožbe Šteblaj, KONJ

Mlad Vrhničan, ki rad prispevam skupnosti in okolju ter stremim k spreminjanju sveta na bolje. Sem človek idej in njihove realizacije. Po izobrazbi sem mag. znanosti o živalih (Biotehniška fakulteta, UL) in doktorand interdisciplinarnega študija Varstvo okolja (UL). Praktične izkušnje sem nabiral z organizacijo in vodenjem študentsko-raziskovalnih projektov, delal in izobraževal pa sem se tudi v tujini. Poleg tega sem prepotoval že preko 40 držav na štirih celinah in spoznaval življenje ter kmetijstvo na različnih koncih sveta v najrazličnejših klimatskih pogojih.

Sem ustanovitelj zavoda in socialnega podjetja. Ukvarjamo se predvsem z raziskovanjem in prikazom dobrih praks na področju revitalizacije okolja in sobivanja z naravo. Zavod je v letu 2021 prejel mednarodno priznanje Zanesljiva organizacija. Pri svojem delu se držimo principa kroženja snovi in uporabe surovin lokalnega izvora, s holističnim pristopom pa izboljšujemo tudi biodiverziteto v okolju. Še posebej pri delu z mladimi se posvečamo opazovanju narave kot celote in spoznavamo/preučujemo vplive ter pomen tako domačih kot prostoživečih živali na okolje in njihovo simbiozo. Smo prvi in edini v Sloveniji, ki ponujamo program za adolescente »study & work«. V okviru tega programa najstnikom omogočamo prevzemanje odgovornosti, spoznavanje, skrb in sobivanje z naravo ter osnove podjetništva. Stremimo k povezovanju celotne vertikale izobraževanja, zato smo nedavno začeli sodelovanje s Fakulteto za arhitekturo Univerze v Ljubljani, radi pa bi pritegnili tudi ostale fakultete.

Tesno smo vpeti tudi v srce kraja Vrhnike saj s svojim delom in s pomočjo naših živali na trajnostni način preprečujemo zaraščanje in urejamo zelene površine na sv. Trojici, ki so javno dostopne in nudijo neštete možnosti preživljanja prostega časa v naravi in rekreacijo. Tekom celega leta organiziramo raznorazne brezplačne dogodke, ki so primerni za vse starostne skupine, predvsem pa za družine. Naše dejavnosti tedensko obiskuje več kot 100 otrok iz Vrhnike in okolice.

Sem odločen, potrpežljiv, večni optimist z močno voljo do dela in vedno pripravljen pomagati živim bitjem v stiski. Po naravi sem izredno vedoželjen in hkrati praktičen. Kljub temu, da veliko študiram, so moje roke vedno žuljave. Sem dober opazovalec in med popotovanji po svetu rad spoznavam dobre prakse in ideje ter jih poskušam prilagoditi in vpeljati v okolje v katerem živim. Ko moram zbistriti misli, se podam v samoto gora na alpinistične odprave. Moj zaščitni znak je konj, v čredi katerih preživim veliko svojega časa, predstavljajo pa vzdržljivost, prepričljivost in svobodo duha, so nenehno v gibanju in vedno pripravljeni na nove pustolovščine.

Dr. Benjamin Leskovec, RIBA

Doktor znanosti, po rodu Logatčan, soustanovitelj več podjetij in vodja raziskovalne skupine, 20 let starega podjetja. S sodelavci uspešno zagotavljamo celovit idejni inženiring za domača in tuja SME podjetja ter raziskovalne organizacije. Poslovni klub, ki ga vodim, predstavlja glavno razvojno platformo. Zainteresiranim omogočamo dostop do informacij s področij računovodstva, davkov, nepremičnin, raziskav in razvoja, internacionalizacije, razvoja kadrov in predvsem EU sredstev.

Med moje osrednje naloge sodi tudi vodenje Slovenske kreativno inovacijske skupine. Celotno delovanje poteka skozi skupne aktualne projekte številnih partnerjev. Neprestano iščemo dodatne informacije, da bi jih razvili v nove poslovne priložnosti skupaj s tistimi posamezniki, ki resnično verjamejo v svoje lastno znanje in idejo ter so pripravljeni za uspeh trdo delati. Verjamem v rek, priložnost izgubljena, počakajmo, vrne se še ena!

Leta 2012 in 2015 smo bili prejemniki priznanje GZS za Naj računovodski servis. V letu 2015 smo prejeli tudi Certifikat SME Excellence, Standard izvajalcev računovodskih storitev in bonitetno oceno AAA ter leta 2016 še oceno Zlata bonitetna odličnost AAA. Osvojili smo naziv šampiona na nacionalni ravni v okviru prestižnega mednarodnega tekmovanja EUROPEAN BUSINESS AWARDS za leti 2015/16 in 2016/17. V letu 2017 in 2019 smo prejeli še mednarodni certifikat EFQM in European Enterprise Promotion Award. Za zagotavljanje informacijske varnosti smo uspešno pridobili tudi certifikat ISO 27001.

Obiščete me lahko na 10 ha veliki hribovski kmetiji Zaplane, z domačim imenom Pr‘ Onegovčk. Na lastne oči se lahko prepričate o naših rezultatih in prizadevanjih na poti v zeleni trajnostni prehod. Naša edina realna možnost za trajnostni in sonaravni razvoj podeželja namreč temelji na kmetijstvu, gradnji z lesom, samooskrbi, butičnem turizmu in trajnostni rabi ter upravljanju omejenih naravnih virov. Za svetlo prihodnost skupnosti moramo graditi na mladih, medgeneracijskem dialogu, vključenosti, razvoju infrastrukture in dolgotrajni oskrbi starejših.

Najbolje me opiše riba, v znamenju katere sem tudi rojen. Voda je vir življenja, meni pa predstavlja tudi medij za svobodo gibanja v prostoru. Več o meni pove istoimenski sveto pisemski junak Benjamin, ki je svojim bratom ustvaril temelj, na katerem še danes živi njegovo ljudstvo.

Vesna Vičar Ogrin

Sem Vesna Vičar Ogrin, po izobrazbi magistrica poslovnih ved in diplomirana umetnostna zgodovinarka. Po čudovitem in zelo kompleksnem študiju umetnostne zgodovine sem imela močno željo po nadaljnjem študiranju. Ker sem takrat že vstopila v svet turizma in ugotovila, da potrebujem tudi bolj poslovna znanja, je bil študij na ekonomski fakulteti logična izbira. V več kot desetih letih dela v turizmu sem pridobila dragocene izkušnje z delom z ljudmi na vseh ravneh – od nadrejenih, sodelavcev, strank, kupcev, potnikov. Najbolj pa sem vedno uživala, ko sem imela čast tujce peljati po čudoviti Sloveniji, saj sem bila vedno znova tudi jaz očarana nad lepotami in zgodbami naše lepe dežele. V zadnjih letih sem svet turizma zamenjala za svet podjetništva, najprej v računovodstvu, sedaj v prodaji in marketingu.

Rojena in vzgojena sem v Ljubljani, kjer smo na Vrhniko gledali kot na prvo mesto na poti proti morju. V zadnjih petnajstih letih, odkar sem tu pristala zaradi ljubezni in zdaj tudi družine, pa me večkrat čudi ta prečuden kraj, predvsem kako resno Vrhničani jemljejo svojo majhnost – namreč, če si “z Verda” potem pač nisi “z Vrhnike”. Ravno to jo dela tako bogato in tako pestro ter zanimivo.

V gibanju 1890 je polno prekrasnih misli in zamisli, ki nekatere niso več ideje, ampak že realizirani projekti. Gre za zgodbo sobivanja človeka z naravo v sodobnem svetu, za sobivanje ljudi v sodobnem mestu, ki se medsebojno spoštujemo in želimo drug za drugega ustvarjati boljši jutri. Vrhnika je eno od najstarejših slovenskih mest, ponašamo se z najdbami iz prazgodovine in vseh kasnejših človeških vekov. Skozi vso zgodovino se je mesto razvijalo ob reki Ljubljanici vse do današnjih dni, ko ima Vrhnika toliko za povedati in toliko za pokazati. Zato se zavzemam za enotno turistično strategijo, s katero bo Vrhnika postala trajnostno, butično in prepoznavno turistično mesto in ne “prvo mesto, mimo katerega se voziš na poti do morja”; za vpeljavo širše razvojne strategije podeželja (kmetije in podpora kmetom); za rešitev infrastrukturnih težav (za dejansko izpeljavo projekta mestne obvoznice na način, ki bo najmanj posegal v naravno okolje in hkrati upošteval tudi druge socialne dejavnike); za  razvoj komunalnih storitev s poudarkom na ravnanju z vodo; za okrepitev primarnih zdravstvenih storitev; za vključevanje mladih, otrok, umetnikov, starejših in celotne aktivne populacije v življenje lokalne skupnosti; za podporo društvom in podjetjem, ki skrbijo za raznoliko ponudbo na področju izobraževanja, kulture, gibanja, digitalnih vsebin, umetnosti in podjetništva ter še marsikaj. Kot mama dveh malih otrok pa si bom vedno prizadevala, da za njiju in vse ostale otroke, mladino in nasploh vse prebivalce Vrhnike ustvarimo varno in vzpodbudno okolje, kjer se bomo vsi počutili varno in sprejeto

Janez Smolej 

Sem upokojeni visoki častnik Slovenske vojske, veteran vojne za Slovenijo in univerzitetno izobražen strokovnjak z dolgoletnimi izkušnjami na področju varnosti, obrambe, izobraževanja in mednarodnega sodelovanja. Prostovoljec, krvodajalec (več kot 50x)

Svojo poklicno pot sem začel v policiji, kjer sem deloval tudi kot predavatelj policijske taktike in pooblastil. Kasneje sem kariero nadaljeval v Slovenski vojski, kjer sem opravljal različne strokovne in vodstvene naloge, predvsem na področju vojaškega izobraževanja, načrtovanja, raziskav in simulacij. Kot predstavnik Slovenije sem sodeloval v Natovem Svetu za znanost in tehnologijo ter se trikrat udeležil mednarodnih operacij in misij..

V svoji karieri sem pridobil dragocene izkušnje pri vodenju, organizaciji, sodelovanju z različnimi institucijami in iskanju učinkovitih rešitev. Pomembni so mi odgovornost, spoštovanje, medsebojno zaupanje in pripravljenost pomagati drugim.

Verjamem, da so varnost, povezanost ljudi in aktivno sodelovanje občanov pomembni temelji kakovostnega življenja v lokalni skupnosti. S svojim znanjem, izkušnjami in odgovornim pristopom želim prispevati k nadaljnjemu razvoju Vrhnike in okolice, ter ustvarjanju varnega, urejenega in prijetnega okolja za vse generacije.

Sem poročen in oče treh otrok. Prosti čas rad preživljam aktivno, predvsem s kolesarjenjem, planinarjenjem, smučanjem, vrtičkanjem in sadjarjenjem in ukvarjanjem z našo psičko. Blizu so mi narava, gibanje in druženje z ljudmi.

Jerica Lunder

Po izobrazbi sem univerzitetna diplomirana inženirka živilske tehnologije, zaposlena pa sem kot organizatorica prehrane v osnovni šoli in vrtcu.

Pot do izobrazbe me je vodila iz mojih rodnih Slovenskih Konjic prek Celja, kjer sem obiskovala klasično gimnazijo, do Biotehniške fakultete v Ljubljani.Tam sem spoznala svojega Vrhničana in skupaj sva si na Vrhniki ustvarila dom in družino. Ob mojih začetkih življenja na Vrhniki sem se počutila zelo domače, saj sta kraja po velikosti, številu prebivalcev in infrastrukturi precej podobna. Vrhnika je že takrat prijazno sprejela mlade družine in jim omogočila udobno življenje. Menim, da se je to z leti še izboljšalo, vendar imamo še vedno prostor za razvoj in uresničevanje novih idej.

V prostem času rada ustvarjam zdrave in okusne obroke, najraje iz živil, ki jih lahko kupim na okoliških kmetijah. Med meni najljubšimi kraji je Planina nad Vrhniko, ki sem jo lani z družino in prijatelji ali pa sama obiskala sto enajstkrat.

Tudi v svoji občini sem aktivno vključena v vzgojo in izobraževanje, in sicer kot predstavnica v svetu staršev in svetu šole ter kot članica Komisije za prehrano na OŠ Ivana Cankarja.Svoje delo z otroki opravljam s srcem in z zavedanjem, da jim lahko z zdravo, lokalno pridelano in sezonsko prehrano zagotovimo boljše zdravje ter s tem tudi boljše pogoje za prihodnost.

Živa Smolej, 

Sem študentka grafičnih in interaktivnih komunikacij na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, pred tem pa sem obiskovala umetniško gimnazijo na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Že od nekdaj me zanimajo ustvarjalnost, vizualno izražanje, oblikovanje in komunikacija, saj verjamem, da lahko z dobrimi idejami in sodelovanjem ustvarjamo pozitivne spremembe v okolju, v katerem živimo.

Sem komunikativna, družabna in prilagodljiva oseba, ki rada spoznava nove ljudi, sodeluje v ekipi in se vključuje v različne dejavnosti. Izkušnje sem pridobivala pri delu z ljudmi, sodelovala pa sem tudi pri organizaciji šolskih dogodkov in dejavnostih dijaške skupnosti. Mednarodna izmenjava Erasmus+ mi je omogočila spoznavanje različnih kultur, novih pogledov in pomena povezovanja med ljudmi.

Kot mlada Vrhničanka si želim, da bi imeli mladi več možnosti za sodelovanje, ustvarjanje in vključevanje v razvoj domačega kraja. Pomembno se mi zdi, da prisluhnemo njihovim idejam, spodbujamo ustvarjalnost ter skupaj razvijamo prijetno, urejeno in vključujoče okolje za vse generacije.Verjamem, da lahko s svežimi idejami, odprto komunikacijo in medgeneracijskim sodelovanjem prispevamo k prihodnosti Vrhnike in okoliških krajev, v kateri bodo mladi radi živeli, ustvarjali in ostajali povezani s svojim krajem.V prostem času rada rišem, slikam in kvačkam, saj mi ustvarjanje omogoča izražanje idej, razvijanje domišljije in iskanje novih navdihov.

Ivo Jurić

Sem Ivo Jurić, Hrvat, rojen v Bosni in Hercegovini. Svojo poklicno pot sem preživel v podjetju LIKO na Vrhniki, kjer sem se ukvarjal z obdelavo lesa. Danes sem upokojenec, vendar ostajam aktiven in rad pomagam pri delu na kmetijah na Vrhniki in v okolici. Kot predstavnik priseljenih družin iz Bosne in Hercegovine si želim povezovati ljudi, spodbujati sodelovanje in prispevati k razvoju naše lokalne skupnosti.

Željka Borić

Željka Borić, Vrhničanka, po izobrazbi poslovna sekretarka, z več kot 18-letnimi izkušnjami na področju ekologije, organizacije, administracije in poslovanja. Pri svojem delu sem razvila odgovornost, vztrajnost, natančnost in sposobnost iskanja praktičnih rešitev. Kot mama dveh najstnikov mi je pomembno urejeno okolje, kakovostne javne storitve ter možnosti za razvoj otrok, mladih in družin.

Verjamem, da je treba prisluhniti občanom, jih vključevati v sprejemanje odločitev ter občino voditi pregledno, odgovorno in gospodarno.Za kandidaturo v občinski svet sem se odločila, ker želim s svojim znanjem, izkušnjami in konkretnimi predlogi prispevati k boljši Vrhniki.

Pustimo otrokom boljši jutri.

 

Ana Mrzlikar

Sem univerzitetna diplomirana politologinja, zaposlena kot področna podsekretarka ter vodja nacionalnega programa Mladi in podjetništvo. Pri svojem delu sodelujem z mladimi, podjetniki, šolami in organizacijami podpornega podjetniškega okolja po vsej Sloveniji, kjer vsakodnevno opažam, kako pomembni so osebna angažiranost, samoiniciativnost in pripravljenost prispevati k pozitivnim spremembam.

Z družino živim v Veliki Ligojni, kjer smo si ustvarili dom. Življenje na vasi mi vsak dan znova potrjuje, da so pomembni dobri medsebojni in medsosedski odnosi, sodelovanje ter občutek pripadnosti skupnosti, v kateri ljudje nismo drug drugemu tujci.

V preteklih letih sem delovala na različnih področjih, od medijev in komuniciranja do socialnega in prostovoljskega dela. Tudi izven svojega poklicnega dela rada uresničujem ideje in projekte, ki povezujejo ljudi, spodbujajo sodelovanje ter v lokalno okolje prinašajo več ustvarjalnosti, podjetnosti in medsebojne podpore. Pri tem me še posebej veseli medgeneracijsko povezovanje, saj verjamem, da nas lahko različne izkušnje, znanja in pogledi veliko naučijo drug od drugega. Te izkušnje so mi dale širok vpogled v potrebe ljudi ter pomen sodelovanja pri reševanju skupnih izzivov.

Verjamem, da za razvoj občine niso pomembne le investicije in infrastruktura, temveč predvsem ljudje, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost za okolje, v katerem živijo, ter vsak po svojih zmožnostih prispevati k skupnemu dobremu.

Sonja Petkovšek, ČEBELA

Mojo poklicno pot so zaznamovali podjetništvo, vodenje in delo z ljudmi. Izkušnje iz različnih okolij so me naučile prisluhniti, razumeti različne poglede in iskati rešitve, ki jih lahko tudi uresničimo. Danes kot poslovna mentorica in coachinja podpiram ljudi pri pomembnih odločitvah ter jim pomagam najti jasnejšo smer pri delu in v življenju.

Trenutno živim v zelenem okolju Zaplane, obdana z naravo. Blizu so mi dobri odnosi, medsebojna podpora in povezovanje ljudi. Verjamem, da lahko z znanjem in izkušnjami različnih generacij ustvarimo več priložnosti za delo, razvoj in kakovostno življenje v naši občini.

Na Listi 1890 kandidiram, ker želim svoje znanje in izkušnje nameniti tudi skupnosti, v kateri živim. Želim prispevati k okolju, kjer si znamo prisluhniti, sodelovati tudi ob različnih pogledih in dobrim pobudam pomagati, da zaživijo.

Mateja Gabrovšek 

Sem Mateja Gabrovšek, aktivno zaposlena tako v kompostarni na Vrhniki kot v podjetju JanSport na Vrhniki, kjer se znotraj tega povezuje okoli 700 aktivnih članov, kjer se povezujemo z različnimi društvi ter se spodbuja outdoor aktivnosti. Rada preživljam čas v naravi. Zavzemam se za trajnostni način življenja, varovanje okolja in povezovanje lokalne skupnosti.

dr. Jožef Leskovec

Sem Jožef Leskovec, doktor teoloških znanosti, ekološki kmet in gospodar kmetije Smrekar v Rovtah. Na naši kmetiji se ukvarjamo predvsem z govedorejo, obdelovanjem travnikov in pašnikov ter ekološkim kmetovanjem. Pri svojem delu dajem velik poudarek ohranjanju narave, trajnostnemu gospodarjenju in skrbi za podeželje. Verjamem v pomen domače pridelave hrane, ohranjanja kmetij in povezovanja lokalne skupnosti.

Mateja Božnar, ČEBELA

Priseljenka, v zrelih letih, ki se že skoraj 20 let dobro počuti na Vrhniki. Po izobrazbi sem magistrica znanosti s področja managementa sicer pa proaktivna, racionalna in ciljno usmerjena. Praktične izkušnje sem nabirala v različnih podjetjih in panogah. Trenutno sem podjetnica, ki se ukvarja s poslovnimi storitvami. Prisegam na zdrav duh v zdravem telesu. Obožujem naravo in aktivno preživljanje prostega časa. Narava mi nudi energijo, navdih in sprostitev.

Večkrat me lahko srečate na poti na našo Planino ali na kolesu v okolici Vrhnike. Navdušujejo me čebele, občudujem njihovo organiziranost in skrivnosti, kajti od njih se lahko marsikaj naučimo. Prosti čas mi zapolnjuje tudi vrtnarjenje, saj se z družino trudimo biti samooskrbni, kar nam dokaj uspeva. Ker mi je mar za Vrhniko, želim da damo prednost naravi in samooskrbi. Ohranimo pristnost in edinstvenost kraja ter omogočimo spodbudno okolje vsem generacijam.

Damjan Gutnik, ZAJEC

Sem Vrhničan oziroma kar avtohtoni singoričan, nekateri me poznajo tudi  pod vzdevkom KOSTKO. V prostovoljstvu delujem že več kot 30 let in zelo rad če je le mogoče pomagam tudi drugim. Zavzemal se bom, da lahko še naprej »Na mladih svet stoji«. Delam v podjetju kjer sem bil najprej sam, sedaj pa nas je 22 zaposlenih, sem vodja proizvodnje.

Pripisujejo mu  Yin lastnosti, saj je ta žival znana po svoji prilagodljivosti in nežnosti. Med vsemi znaki kitajskega zodiaka naj bi bil prav Zajec najbolj srečen, srečni pa naj bi bili kar vsi Zajci. Je zelo nadarjen, a ne pretirano ambiciozen. V družbi je prijeten, nevsiljiv, nekoliko zadržan, a vendarle vljuden, pa tudi spreten govornik in sogovornik, s katerim je mogoče kramljati o zares vsem mogočem. Vse to so lastnosti, zaradi katerih je priljubljen v vsaki družbi.

Marija Artenjak, OREL

Po premisleku in odličnih idejah v dobrobit ljudi sem se odločila sodelovati pri 1890, ker ji je mar za naravo , dogajanje v njej in predvsem ljudi. Sem Marija, ampak ljudje me kličejo Maja, živim na Vrhniki in sodim k starejši populaciji.

Ljubezen do dela z ljudmi in vodenja le teh po poti zdravega načina življenja, me je z ideologijo duhovnika Sebastiana Kneippa poklicala k ustanovitvi društva, principov  prilagojenih na današnji čas. Po poklicu sem speciaialni pedagog / surdopedagog, ki se je ukvarjal z gluho in govorno moteno populacijo, ob tem pa z učenjem kako živeti zdravo v okolju, kjer živimo. To je življenjski slog z naravnimi pravili.

Poslanstvo učenja in vodenja v ta svet naravnih danosti opravljam še danes. Delujem na širšem področju Slovenije in o teh načelih učim poslušalce, ki jih tema načina življenja privlači. Ljudem rada priskočim na pomoč, kadar so v stiskah s komunikacijo.

Marko Stržinar, HRAST

Sem Marko Stržinar iz Vrhnike. Moja družina več generacij živi na Vrhniki, kar je omenjal že sam Ivan Cankar v povesti Bobi. Po izobrazbi sem kmetijsko podjetniški tehnik. Trenutno sem v procesu pridobivanja licence za učitelja vožnje in učitelja predpisov. Od kar pomnim, mi veselje predstavljajo živali in stroji. Oče ima veliko kmetijo, zato sem celotno svoje otroštvo in najstništvo preživel ob delu na kmetiji. Kasneje sem se zaposlil in si ustvaril družino.

V prostem času sem rad z otroci v naravi ali na kakšnem igrišču, kjer se sproščam z igranjem košarke. Zelo rad imam tudi ostale športe, saj sem v mladosti treniral gimnastiko in nogomet.

Za svoj največji uspeh v življenju štejem vlogo starša, kar je trenutno moje največje poslanstvo.

Eno od področij a katerega se izrazito zavzemam je kmetijstvo. Moja želja in vizija sta angažirati mlade, da bi v kmetijstvu spet videli nekaj dobrega in ne samo težko prigaran kruh. Poleg naštetega je moja vizija tudi, da bi bilo mladim omogočeno lažje reševanje prvega stanovanjskega izziva, ki jim omogoči ustvarjanje družine in samostojno življenje.

Rad bi, da Vrhnika ponovno postane podjetniško in kmetijsko močna skupnost. Moja želja tudi, da bi mladi končno dobili Vrhniško (poklicno) srednjo šolo, za katero so se borili že naši starši in izboljšane povezave ter trajnostne oblike mobilnosti do okoliških vasi (Ligojna, Horjul, Zaplana, Verd…).

Žival, ki me najbolje predstavlja je ptica. Rad imam občutek svobode in hkrati pregled iz perspektive. Za rastlino, ki me predstavlja pa bi si izbral hrast. Mogočen, močan, zaščiten, tudi dom mnogim živalim. Sam sem velik ljubitelj živali in vsaka pri meni vedno najde dom, varno mesto ali pomoč.

Jože Otrin, KANJA

Podjetnik s številnimi izkušnjami na različnih področjih. V življenju me vodijo izzivi, nova znanja, lekcije, ki so lahko tako pozitivne kot negativne. Tekom let sem pridobil izkušnje na področju gradbeništva, kjer sem se z vgradnjo malih čistilnih naprav, usmeril v trajnostno zeleno infrastrukturo. Zadnja leta se poleg družine posvečam predvsem kmetijstvu in gozdarstvu. Ker vem kako pomembna je samooskrba, zeleno okolje in lokalna pridelava hrane, želim s svojim znanjem in izkušnjami prispevati k razvoju in širitvi dopolnilnih dejavnosti na podeželju. Na Zaplani živim že od rojstva, kot številni moji predniki. Na družinski nekaj deset hektarjev veliki domačiji Pr’ Logar v Miznem Dolu, ki ima že več stoletno tradicijo, si prizadevamo razviti dopolnilno dejavnost na področju predelave lesa in kmečkega turizma.

Kot otrok sem veliko časa preživel na pobočju Ulovke. Poleti pa smo pohajali po travnatih poteh, ki so se ob prvem zapadlem snegu spremenila v smučarske proge. Tukaj smo si nabrali veliko kilometrine v smuki ter prav tako v prvih delovnih urah kot redarji. Zaplano sem videl in doživel v vlogi majhnega naselja, ki se je razvijalo v vikend območje. Doživel sem zgodbo njenega turističnega razcveta v preteklosti ter njeno sedanje stagniranje. Ker verjamem, da ima naša celotna občina še veliko neizkoriščenih potencialov, sem s svojimi izkušnjami pripravljen prispevati v skupnost, kjer sem odraščal.

Kot ptica kanja, stalna prebivalka gozdov, travnikov in naselij, bom z visoko letečim pogledom doprinesel odločnost, izkušenost in širino. Prizadeval si bom za vzpostavitev zelenega prstana na podeželju Vrhnike, kjer bo več izkoriščenega potenciala za prostočasne aktivnosti v naravi in tudi turizem. Zeleni prstan nam namreč omogoča veliko pohodniških poti, prav tako pa lahko glede na bogate naravna danosti odpremo pot tudi gorskemu kolesarjenju.

Poleg preživljanja prostega časa v naravi pa lahko podeželje z razvojem dopolnilnih dejavnosti nudi tudi več delovnih mest, kar vpliva tudi na trajnost, zmanjšanje negativnih vplivov na okolje, zmanjšanje dnevnih migracij ter posledično skrajšajo čas, ki ga vsi preživimo na cesti. Svojim otrokom, vnukom in navsezadnje vsem občanom Vrhnike želim omogočiti možnost razvijanja, rasti in življenja v družbi prijaznem lokalnem okolju zelenega prstana Vrhnike.

Maja Pišek, ZVONČEK

Sem Maja, študentka zdravstvene nege. Trenutno sem absolventka in redno opravljam študentsko delo na Centru intenzivne terapije Ljubljana. Sem zelo komunikativna in rada delam z ljudmi. Že vse življenje živim na Vrhniki, zato mi ni vseeno v kakšnem okolju odraščamo in živimo.

V svojem prostem času se najraje zatečem v naravo, ko se s prijatelji in družino skupaj odpravimo na Planino ali na druge okoliške hribe. Lahko bi tudi rekli, da sem energična in dobrovoljno dekle, ki rada živi zdravo in aktivno življenje ter se vsak dan nauči nekaj novega.

Moj izbran simbol je zvonček, saj me vsako leto spremljajo ob lepotah Vrhnike. Včasih na sprehod povabim tudi mojo babi, saj se kot bodoča dipl. medicinska sestra zavedam, kako pomembno je aktivno samostojno življenje in predvsem medgeneracijski dialog v obdobju starosti. 

Ema Goričan, SOVA

Sova je nočna ptica in aktivna tudi podnevi. Je varuh zemeljskega življenja. Danes razumem modrosti in sporočila naših prednikov in sove v nočnih preletih čez vsako leto okrašeno domačo smreko, na našem Hribu. V spomin na moje rojstvo jo je posadila moja stara mama Katarina poročena Ogrin, rojena. 31. 4. 1876 leta;  rojena 10 dni pred Ivanom Cankarjem (10. maj). Sova za seboj pušča sporočilo preminulih duš, ki na Vrhniki narekujejo nezapisano zgodovino. Moje poslanstvo je to prelivati na papir in v življenje za olepšano Vrhniko in naš skupen boljši jutri.

Sem Ema Goričan, rojena Ogrin 1948 leta, na Stari Vrhniki kot prvorojenka v kmečki družini, v družbi še z bratom in dvema sestrama. Starši so nas vpeljali v kmečko delo na samooskrbni zemlji v povojnih časih, ko je bilo to pomembno za preživetje. Sem gostinski tehnik. Z družino sem 20 let živela v Ljubljani, delovne izkušnje sem si nabirala v Domu milice, Nami,  20 let sem bila samozaposlena v gostinstvu.

Po moževi upokojitvi 1996 sva se preselila v novozgrajen dom na domači zemlji, kjer je bil tudi sadovnjak, ki ga je posadil še moj oče Franc (1898) med obema vojnama. Z veseljem in spoštovanjem skrbim za stare visokodebelne jablane (gambovc, dolenjsko voščenko, zelenko, moštarco, ki nam vsako leto radodarno prinašajo jesenske plodove. Doma imamo tudi grmičevja ribeza, malin, joste, brajde, borovnic, zelenjavni vrt in njivo s krompirjem. Samooskrbnost nama je z možem vsakdanji utrip življenja.

Kuhanje marmelad, hrane so moževo področje veselja. Vse lesene odpadke uporabimo za kurjavo in kompost. Sem tehnični in prizemljen človek, rada pomagam drugim, delim, delam v dobro ljudi v  skupini, se učim. Za delo imam rada dobro orodje, pogum, iznajdljivost, dobro organizacijo. Z veseljem opazujem nove generacije, ki v prihodnosti prepoznajo pomen samooskrbe, skrbi za naravo, zdravje in to tudi prenašam na hčerki in dva vnuka.

Z možem ponosno gledava nazaj, da sva bila 15 let ob vikendih oskrbnika koče na Planini, Planinskega društva Vrhnika do 2011, kamor so ljudje radi prihajali predvsem zaradi svojega zdravja, druženja, čaja, gibanice, enolončnic … Zgradil se je nov stolp (2008), za nama pa še novo kočo. Tako sva tudi midva pokazala Vrhniki pripadnost, dala nekaj svojega znanja, poguma, vztrajnosti in upokojenskega časa za boljšo prepoznavnost Vrhnike v turizmu in povezovanju ljudi. Leta 2012 sva bila tudi prejemnika bronaste Občinske plakete Ivana Cankarja.

S spoštovanjem gledam na rodove in domača imena, ki so znali in zmogli obstati in preživeti stoletja v nalezljivih boleznih, vojnah, lakotah in migracijah. Leta 2007 sem zbrala domača imena in s Kulturnim društvom ter Krajevno skupnostjo svečano razdelila tablice za 65 hiš, da bi se ohranila 400 letna raba hišnih imen in 2015 izdala knjigo s fotografijami za 65 hiš z kratko 200 letno zgodovine gospodarjev.

 

mag. Bojan Mavsar, OREL

V Brežicah rojen magister umetnosti, ki že več desetletij živi na Vrhniki. V okviru svojega umetniškega ustvarjanja se udejstvujem kot izdelovalec lutk, kipar, scenograf za Slovensko narodno gledališče Opero in balet Ljubljana in grafični oblikovalec, kjer najraje delujem na področju zasnove opreme, dekoracije javnih prostorov, zasnove ter izvedbe scenografij za javne prireditve in koncerte. Sodelujem tudi pri kiparskih simpozijih in kolonijah ter organizaciji vsakoletne mednarodne akcije »Plakat miru« pod pokroviteljstvom Lions klub International.

Najdete me tudi v vlogi soustanovitelja združenja FLU (Festival Umetnosti in ljubezni), soustanovitelja društva ART-Z, predsednika Društva Mala mestna galerija Vrhnika, organizatorja slikarskih, kiparskih, fotografskih razstav in kulturno umetniških prireditev (poezija, glasba, performace in lutkovne in gledališke predstave). V prihodnje si želim prispevati na področju vzpostavitve »umetniške rezidence« v srcu kraja Vrhnika, ki bi kraju prinesla prepoznavnost na področju kulturnega turizma in krepitve identitete.

Med svojimi projekti in razstavami lahko izpostavim predvsem mednarodni simpozij FORMA V VRHNIKA v letih med 2009 in 2018, razstavo MMG »Podobe Ivana Cankarja« (2018), projekt »Vogalniki« s podobo Ivana Cankarja (2018) in razstavo slik Železniška postaja Vrhnika »Osvoboditev« (2017). Kulturno udejstvovanje v tujini me je vleklo v skupinsko razstavo slovenskih avtorjev »Move Moment« Miami St. Thomas University (2009), New York v Palačo združenih narodov, National Art Gallery (2008), Slovensko veleposlaništvo v Washingtonu (2007), Ottawo, in Cleveland.

Zaradi pogleda iz zraka me najbolje predstavi orel. Sem tudi avtor oblikovne zasnove sprehajalčka in letnice 1890, ki je vzpodbudila nekaj pozornosti ljudi v našem kraju.

mag. Boštjan Korelc, GAMS

Sem magister znanosti državnih in evropskih študij, pedagog, predstavnik sindikata, ki se sooča s področji kazenskega prava, prometnega prava, logistike, varnostjo in zdravjem pri delu, požarno varnostjo in varstvom okolja.

S svojimi izkušnjami, znanji ter predvsem prostovoljno sem sodeloval pri oblikovanju številnih predpisov, kjer vrsto let zasledujem interes po vključevanju javnosti pri pripravi predpisov. S preučevanjem področja kazenskopravnega varstva pravic delavcev, še posebej na področju varstva pravic pripadnikov oboroženih sil, zasledujem sistematične kršitve ustavno varovanih človekovih pravic, pri tem pa lahko enostavno presodim, da posamezni državljan z voljo in odločnostjo predstavlja pomemben člen v družbi solidarnosti.

Covid kriza je pokazala, da se ne moremo zanašati na institucije oziroma službe, ki naj bi varovale interese in ustavno varovane pravice državljanov, pri čemer ves čas ugotavljam, da državljani nujno potrebujejo koncept vseživljenjskega učenja, ki ni le nujen del kariernega napredovanja vsakega posameznika, temveč predstavlja tudi nenehno pridobivanje formalnega in neformalnega znanja, izkušenj in kompetenc skozi vse življenje. Gre za neprekinjen proces, ki posameznikom omogoča, da v vseh starostnih obdobjih in skozi vse življenje identificirajo svoje potrebe, sposobnosti, kompetence ter sprejemajo pomembne odločitve o svojem in tudi življenju drugih.

Prostovoljstvo razumem kot odziv civilne družbe na raznovrstne potrebe ljudi ter je oblika aktivnega in altruističnega delovanja posameznikov, ki pomembno prispeva k razvijanju vrednot solidarnosti. Prostovoljstvo pokriva potrebe ljudi v družbi, prispeva k boljšemu življenju posameznika ali skupine v družbi, ščiti interese tistih, ki so na različne načine ogroženi ali odrinjeni na rob družbe. Upoštevajoč sposobnosti in interes posameznika za določeno področje prostovoljstvo temelji na predpostavki, da je lahko vsakdo prostovoljec, tako ženske in moški kot tudi mladi in starejši, ne glede na poklic in znanje, potrebna je volja, zaupanje in odločnost.

Skozi svojo dolgoletno karierno pot sem na različnih področjih sodeloval pri ustvarjanju pomembne ustavno sodno prakse, s čimer smo dokazali, da so različne oblike prostovoljstva pomemben dejavnik varovanja človekovih pravic. Odziv prostovoljstva je pomemben segment civilne družbe, ki skrbi za nadzor nad zlorabo oblasti in tukaj želim prispevati tudi na Vrhniki. Lahko mi pripišete lastnosti gamsa zaradi poznavanja številnih tehnik gibanja v »prostoru«.

Sandra Japelj, MARJETICA

Sem dijakinja 4. letnika srednje zdravstvene šole Ljubljana. Za sabo imam že, kar nekaj prakse in sicer v Domu starejših Vrhnika, Bolnici Petra Držaja, Domu Poljane in Porodnišnici Ljubljana. Delo z ljudmi me zelo osrečuje in tudi v prihodnosti si želim opravljati delo v zdravstvu. Trenutno v svojem prostem času preko študentskega servisa opravljam delo kot natakarica v Športnem parku Bevke oz. ŠPB-ju kot lokal radi kličejo domačini. Če pa mi ostane še kaj časa pa se odpravim na kakšen sprehod po naravi, druženje s prijatelji ali pa preberem kakšno dobro knjigo.

V prihodnosti želim sodelovati v procesih zagotavljanja aktivne starosti starejših in zanesljive ter varne dolgotrajne oskrbe. Domačini me poznajo kot skromno dekle, ki je vedno pripravljena prisluhniti in pomagati ljudem tako z nasveti kot tudi z lastnimi rokami.

Dejan Džabić, RIS

Rojen sem 1996 v Ljubljani. Od rojstva živim na Vrhniki. Po izobrazbi sem avtoservisni tehnik. Po končanem šolanju sem se zaposlil v javnem sektorju na področju zagotavljanja oskrbe s pitno vodo in plinom, kjer sem zaposlen že 6 let.

Trenutno uspešno zaključujem šolanje za mojstra strojnih inštalacij na srednji šoli Domžale; kar mi bo omogočilo pridobitev novih znanj in kompetenc.

V prihodnje si želim več kvalitetnih delovnih mest v kraju bivanja in širše možnosti za uspešnejše reševanje prvega stanovanjskega problema mladih družin; tudi tistih priseljenih na Vrhniko, ki so tukaj našli svoj dom. Prosti čas rad preživim v igri nogometa, kot tudi v družbi svoje družine in prijateljev.

Marko Mrzlikar, MORSKI KONJIČEK

Sem rojen Vrhničan iz Drenovega Griča. Po izobrazbi sem inženir informatike. Imam 34 let izkušenj pri delu v gospodarstvu. Sem ponosen oče dveh otrok, kar je moj največji dosežek. Ukvarjam se tudi z nenasilno komunikacijo, ki je univerzalni jezik življenja. Nenasilna komunikacija nam vsem skupaj pomaga da:

– povečamo naše sposobnosti, da v življenje vnašamo več smisla, povezanosti in   možnosti izbire,
– se empatično povežemo s sabo in drugimi, da ustvarjamo bolj izpopolnjujoče odnose in
– trajnostno souporabljamo naravne vire v korist vseh nas.

Po astrološkem znamenju sem tehnica, zato imam rad simetrijo in si osebno prizadevam ustvariti ravnovesje na vseh področjih življenja. Odnosi so zame zelo pomembni zato se skozi življenje ves čas trudim, da so slednji čim bolj urejeni. Najbolje me ponazori v vodi lebdeči morski konjiček, ki se je sposoben zliti z okolico okrog sebe, ampak s svojo eleganco vedno pritegnit tudi pozornost.

Osebno se zavzemam za hitrejši prehod na uporabo obnovljivih virov energije sonca in vetra, večjo uporabo naravnih virov (predvsem lesa), ohranjanje čiste pitne vode in varovanje okolja.

Aktiven sem tudi na področju lastne samooskrbe pri pridelavi doma pridelane hrane.

Velik potencial  podeželja v Sloveniji vidim predvsem v ekološki pridelavi hrane, saj je to naša  naravna danost zelenega prstana kraja. Imam majhen vrt na katerem z mojo partnerko vrtnariva in pridelujeva domačo zelenjavo za dom. Prisegam na domačo ekološko polnovredno hrano in samooskrbo. Pridelujem ekološko marmelado iz sliv, brez dodanega sladkorja, ki jo potem rad podarim bližnjim in znancem za praznike. Pečem tudi kruh iz polnozrnate pirine in pšenične polnovredne  moke. Za hobi izdelujem izdelke za dom iz masivnega hrastovega lesa. Veliko berem in se izobražujem, ker cenim znanje in vseživljenjsko učenje.

Nekaj let že prenašam svoje bogato znanje iz računalništva na starejše v okviru Večgeneracijskega centra Skupna točk na Vrhniki, letos pa tudi na Univerzi za tretje življenjsko obdobje, ki je pričela z delom v prostorih Cankarjeve knjižnice na Vrhniki. Znanje je potrebno deliti, da bi v skupnosti lahko ustvarili vrednost in pogoje vključenost posameznikov v skupnosti.

Terezija Nikolčič, MARJETICA

Na jugozahodnem delu Ljubljanskega barja, na osamelcu Blatna Brezovica sem se davnega leta 1935 rodila v družino štirih otrok. V šolo sem hodila v domači vasi in kasneje na Vrhniko, na državno nižjo gimnazijo. Ker za šolanje doma ni bilo dovolj denarja, sem se zaposlila v podjetju Industrija usnja Vrhnika, kjer sem delala do upokojitve.

Že od rane mladosti sem spoznavala zelišča in njihovo moč. Ljubezen do zelišč mi je privzgojila preprosta ženička, moja mati. Pokazala mi je čudežne moči zelišč in vzbudila mojo otroško radovednost. Najbrž sem se že takrat nezavedno zapisala rožicam. Toplo mi je pri srcu, ko pomislim na pokojnega moža in mlajšega sina, na našo skupno pretečeno zeliščarsko pot. Bila je polna zdravega in napornega garanja. V teh letih smo pridelovali najrazličnejša zelišča, katere sem prodajala na Ljubljanski tržnici. Svoje bogato znanje sem strnila v knjigi Čaji dobre misli Terezije Nikolčič, kjer sem strnila moje bogato znanje o zeliščih. Da je knjiga ugledala luč sveta sem hvaležna svoji družini, predvsem pa drugemu sinu, ki mi je potrpežljivo stal ob strani pri nastajanju knjige.

V družini smo začeli zelišča gojiti že leta 1984 in tako sem se vpisala v Društvo zeliščarjev Slovenije. Še istega leta sem opravila prvi tečaj o zeliščih. Izpiti so obsegali znanje iz botanike, tehnologije, pridelave učinkovin in fitoterapije. Kasneje sem se udeležila še več tečajev in raznih predavanj. Leta 1992 sem s pomočjo družine pripravila prvo razstavo zdravilnih rastlin v Sloveniji, in sicer na Vrhniki. Občasno se pojavljam na radiu in televiziji, predavam po šolah in knjižnicah in svoje bogato znanje z veseljem in velikim upanjem prenašam na mlajše generacije.

V svojem bogatem življenju sem spoznala, da je narava večni vir življenja. Ko je človek iz davnine iskal hrano za golo preživetje, je bil vedno tesno v stiku z naravo. Spoznaval je koristne rastline in se z njimi hranil. Pri svojih boleznih je preizkušal zeli, spoznaval njihovo moč in delovanje. S tem si je lajšal tegobe in tako je še danes, kajti zdravljenje z zdravilnimi rastlinami ostaja večno.

Svoje delo sem posvetila Materi Zemlji, ki nas hrani, da preživimo, nas zdravi, nas miri, nas spodbuja; nas uči, odpravlja bolečine, nas razveseljuje, pa tudi hudo kaznuje. Zato varujmo naravo – varujmo sebe!

Karin Jerina, PTICA FENIKS

Trenutno štejem 19 let. Že od kar pomnim svoje prve spomine živim v Veliki Ligojni s svojimi starši ter starejšim bratom. Tudi pri zgodnjih letih moja zgovornost, radovednost, družabnost ter razigranost niso bile skrivnosti. V začetku svojega osnovnega šolanja sem naletela na nekaj učnih težav, ki so se morda pokazale pri mojih ocenah, a ne pri mojem delu. Kljub ‘povprečnim’ ocenam sem bila vedno pripravljena doseči zadane cilje. Ker so me vedno zanimali mediji, računalniki, fotografija in snemanje, sem svojo izobrazbo nadaljevala na Srednji medijski in grafični šoli v Ljubljani, katero sem junija 2022 s prav dobrim uspehom tudi končala.

Sedaj se moja izobraževalna pot nadaljuje na Fakulteti za medij in novinarstvo v Ljubljani. Če pa se predstavim v malo bolj zasebni luči. Kot sem že omenila sem zelo družabna oseba zato večino svojega prostega časa posvetim druženju s prijatelji. Kot hobi pa mi je produkcija in post-produkcija raznoraznih video posnetkov. Med 15. – 18. leta sem bila tudi aktivistka v organizaciji Noexcuse (Brez izgovora), kjer smo se mladi s pomočjo drugih organizacij borili za vse vrstne družbene težave, ki so prisotne še danes, kot za primer varstvo okolja, duševno zdravje, trajnostni razvoj, … Znotraj te organizacije sem prijela tudi priznanje za aktivno sodelovanje pri projektnem delu. Če se smem še malo pohvaliti sem skozi leta prijela tudi nekaj dodatnih pohval in priznanj na podlagi prostovoljstva in video produkcije. Že od vedno rada pomagam drugim in delam vidne stopinje proti pozitivni spremembi v našem svetu, kar pa mislim opravljati dokler bom le lahko.

In morda še malo bolj zanimivo dejstvo o meni, ena mojih ljubših živali je mitološka ptica Feniks. Katere sliko imam tudi v tetovirano na roki. Mene osebno pa to mitološko bitje vedno spominja na to, da se lahko na kateri koli točki življenja vedno dvigneš iz pepela, saj v življenju za nič ni nikoli ni prepozno.

Aljaž Slavec, PTICA

Diplomirani inženir strojništva, soustanovitelj in vodja razvoja v podjetju, ki se ukvarja z razvojem različnih trajnostnih rešitev povezanih s pitno vodo. Primarna dejavnost je razvoj in proizvodnja pametnih pitnikov za pitno vodo v urbanem okolju, z namenom ustvarjenja dostopa do lokalne in varne pitne vode ter boju proti uporabi plastenk za enkratno uporabo.

Podjetniško pot sem začel že pri 18 letih, ko je zaključna projektna naloga v sklopu srednješolske mature postala moja prva podjetniška ideja. S to idejo sem se tudi uvrstil na srednješolsko državno tekmovanje za podjetniške ideje, kjer smo z ekipo uspešno predstavili našo idejo in kasneje še na evropsko tekmovanje zelenih idej v okviru EU projekta Climate-KIC. Tam se je ideja uvrstila med najboljših 15 zelenih idej v Evropi.

Z vpisom na Fakulteto za strojništvo v Ljubljani sem vedel, da si želim kariero graditi na kombinaciji podjetništva in tehnologije. In tako je pred 3 leti nastalo podjetje, ki je od leta 2022 naprej popolnoma francosko podjetje s sedežem v Parizu. Podjetje je nastalo v sodelovanju z mojim očetom, stopila sva skupaj in začela najino podjetniško pot. Odločitev, da se popolnoma slovensko podjetje naredi francosko podjetje je bila težka, ampak prava izbira. V lokalnem okolju in državi nisva dobila dovolj podpore, kot dva popolna začetnika v podjetniških vodah, zato je bila edina logična rešitev, da se podjetje seli v Francijo.

Kot predstavnik mlade populacije na Vrhniki, si želim predvsem tisto česar prej mladi nismo bili deležni. Možnost razvijanja, kreiranja in ustvarjanja takšnih in drugačnih idej, bodisi podjetniških, umetniških ali pa kakšnih drugih. Čas je, da se vsem mladim omogoči ustvarjanje v lokalnem okolju z nudenjem podpore na vseh področjih – primerni prostori za ustvarjanje in kreativo, mentorji, finančna podpora itd.

Helena Kern, BIKEC FERDINAND

Starši so mi dali ime Helena. Ko sem bila stara 1 leto smo se iz Komende preselili na Vrhniko. Kot otrok sem bila vedno v gibanju, radovedna in zgovorna. S svojimi otroško iskrenimi vprašanji oz. komentarji sem mamo in očeta večkrat spravila v zadrego. Tudi vzgojiteljica v vrtcu je morala z mano imeti veliko potrpljenja ob mojem nenehnem klepetanju, živahnosti in radovednosti. Najbolje me opiše bikec Ferdinand z marjetico med zobmi. Ta pravljični lik je nežen, strpen, razumevajoč, a zna pokazati tudi moč in napadalnost, ko je to potrebno. Ko se umiri se ne, da motiti in naprej živi po svojih načelih.

Ko sem sama kot vzgojiteljica v šolo pospremila kar nekaj generacij otrok, sem jih v njihovih stiskah in živahnosti zelo dobro razumela in jim lahko nudila oporo, jih spodbujala, tolažila. Opazovala sem, kako se vedenje otrok iz generacije v generacijo spreminja. Včasih plahi, preplašeni so otroci postali ne samo bolj samozavestni, ampak zelo egoistični. Jaz, jaz bi, jaz hočem, jaz nisem kriv(a), jaz bom prva (prvi) … Težko je bilo ustreči vsem. Znašla sem se v trikotniku zahtev otroci, starši in vrtec. Nekako sem se prebila skozi vsa šolska leta in kar uspešno krmarila med razumevanjem otrok, zahtevami staršev in obveznostmi do vrtca s pogovori, delavnicami, povabili staršev, da pridejo na obisk v skupino….

Zdaj je vse to za menoj in sem vesela, da sem ohranila otroško veselje do življenja. Veselo raziskujem, berem, klepetam do onemoglosti, se družim in izobražujem. Sem aktivna v društvu Kneipp, kjer želim z aktivnim življenjskim slogom spodbuditi predvsem starejše, da se nam pridružijo na delavnicah, predavanjih, gibalnih uricah in izletih. Vse to, kar tudi sama in v društvu Kneipp živimo, se odraža v  ideji 1890, ki povezuje, nudi pomoč in sodelovanje ljudi, katerim je mar za ljudi, okolje ter kraj v katerem živimo. In kot pravi Tomaž Domicelj v svoji pesmi:  »Življenje je lepo, če ga živiš kot ponuja se samo in ne, da ti ga spremeniš …«

Milan Maksimovič – Max, LEV

Od nekdaj Vrhničan. Praktik, ki se ne ustraši nobenega tehničnega izziva, naj bo to izdelava elektronske naprave, popravilo kolesa, avtomobila ali gradnja lastne družinske hiše nad Staro cesto. Že kot otrok sem rad reševal tehnične probleme v kar me je vpeljal oče Dragan. S prihodom računalništva sem dobil nov izziv in se kmalu sam izobrazil v tehniškem in programerskem znanju. Zato sem si tudi izbral elektrotehniško srednjo šolo Vegova kot mojo nadaljnjo pot v iskanju znanja in digitalnih veščin.

Po srednji šoli sem odšel v “vojsko”, kar je delno začrtalo mojo nadaljnjo pot.  Leta 1992 sem zaključil šolanje 1. generacije podčastnikov na podčastniški šoli Slovenske vojske in se zaposlil kot poveljnik oddelka za zveze v 54.OkMB na Vrhniki, kjer sem si nabral veliko dragocenih izkušenj pri delu v skupnosti in med mladimi. Kot informatika, samouka me je vedno bolj privlačilo delo v informatiki zato sem se leta 1998 pridružil slovenskemu državnemu telekomunikacijskemu podjetju. Ob delu sem se izšolal v poklic Diplomirani organizator – menedžer v Informatiki. Kasneje je bilo hčerinsko podjetje priključeno matičnemu podjetju, kjer še danes opravljam delo IKT Inženirja.

Družina je pri meni vedno bila na prvem mestu, saj le tako lahko prenašamo naše vrednote na mlajše rodove, ulica je veliko težji učitelj. Velikokrat se vprašam, kaj bomo z današnjim odnosom do sveta, narave, človeka pustili našim zanamcem? Odgovor, ki se mi podaja je trajnostna naravnanost, nazaj k in v sožitju z naravo. Zavedam se pozitivnega vpliva rekreacije v naravi na dobro počutje in zdravje nas vseh. Menim, da je rekreacija nujno potrebna za vzpostavitev notranjega ravnovesja človeškega duha v teh “prehitrih” časih digitalizacije sveta. Osebno najraje preživljam čas v naravi, na gorskem kolesu. Že leta 1999 sem si kupil prvo polno vzmeteno kolo od takrat je vožnja MTB kolesa v naravnem okolju moja prva oblika sproščanja in rekreacije. Sem tudi član društva KD RAM katerega vizija je razvoj kolesarskega potenciala na Vrhniški in širše v regiji. Društvo KD Ram že sodeluje v okviru projekta »Kolesarski center Vrhnika 2030« kjer si skupaj prizadevamo za vzpostavitev enosledne kolesarske poti s Planine. Še naprej si bomo odgovorno prizadevali za trajnostni razvoj kolesarske skupnosti, kolesarskega športa, kolesarske infrastrukture in programov za mlade na Vrhniki.

Ina Io, SOVA

Sem Ina Io, stara 30 let in prihajam iz Ligojne. Kot otrok sem gulila klopi osnovne šole Antona Martina Slomška na Vrhniki in kasneje nadaljevala svojo izobrazbo v tujini. Moje zanimanje že od nekdaj predstavlja globina človeškega uma. V prostem času zelo rada berem. Imam dv čudovita otroka, ki sta moja največja učitelja.

Sem ustanoviteljica Inštituta za motnje spanja otrok in dojenčkov Ljubljana, moje delo pa obsega obravnavo dojenčkov in malčkov, ki imajo težave s spanjem. Vodim tudi delavnice senzorne integracije za otroke in starše.

Velika želja je, da bi lahko Vrhniko naredili podjetnikom bolj prijazno in dostopno. Predvsem je moja vizija, da bi se tovrstne storitve za podporo staršem in otrokom lahko ponudile tudi v skupnosti na Vrhniki. Primanjkuje nam centrov za pomoč staršem, otrokom v stiski, prav tako pa za pomoč otrokom s posebnimi potrebami. Moja vizija je, del te strokovne pomoči pripeljati in omogočiti tudi na Vrhniki.

Za sebe lahko povem, da se rahla samotarska, skrivnostna opazovalka in nočna ptica. Tudi sama vedno opazujem, kot to počne sova. To je ena izmed lastnosti moje osebnosti – analiziranje. Rada imam svoj mir, moje misli pa postanejo kreativne šele, ko se znoči.  Sem tudi nežna a hkrati močna. Tulipan je tudi simbol močnih čustev, romantike. Sama sem zelo čustvena in srčna. Verjamem v ljubezen na prvi pogled.

Edvarda Šteblaj, PIKAPOLONICA

Kličejo me preprosto Eda. Sem kristjanka in montessorijanka. Na tem temeljijo tudi moji življenjski nazori o človeku, družbi, svetu. Blizu so mi  misli kot npr. M. Gandija »Ti moraš biti sprememba, ki jo želiš videti v svetu«.

Sicer sem oblikovalka, prof. lik. ped., pedagoginja in terapevtka montessori ter soustanoviteljica Združenja Montessori Slovenija. Seveda pa sem z velikim veseljem  in predanostjo tudi žena, mama štirih odraslih otrok in babica. 

Vesel/veder značaj, optimističen duh in ustvarjalni um mi pomagajo, da znam pogledati prihodnost in hkrati spoštujem tradicijo. Zavedam se svetovnih vprašanj in jih vključujem tako v programe dela, kot tudi v osebni življenjski slog. Razumem, da imamo vsi enake človeške težnje in da je hkrati vsak od nas individuum.

Rada imam raznolikost in cenim edinstvenost vsake osebe. Moja strast in življenjski cilj je najti potencial vsakega otroka in vsakega mladega človeka. Pogosto spodbujam k nadaljevanju velike zapuščine dr. M. Montessori, naj svet spremenimo v boljši kraj, kraj miru in da prihodnost gradimo skupaj. No, rada pa imam tudi vagabundska potovanja, latte macchiato ali kozarec dobrega vina z možem ali skodelica zelenega čaja s prijateljico/ami, klepetanje in razpravljanje z mojimi otroki in igranje z vnuki pa brkljanje po hiši ali okrog nje pa Lindy hop,  kvačkanje, …

Na Vrhniko sem se primožila pred dobrimi 30. leti. Prišla sem iz moje čudovite Gorenjske. Vedela sem, da če se želim tudi tu počutiti kot doma, se moram vključiti, moram prispevati. Z možem sva ustanovila podjetje, ki se je ukvarjalo z vizualno komunikacijo. Takrat je bilo moje delo povezano pretežno z oblikovanjem. Skupaj z ekipo KPV smo bili pionirji ozaveščanja in vzgoje k ločevanju odpadkov. Najbolj logično je bilo, da začnemo pri otrocih. Moja naloga je bila celostna vizualna podoba, marketing. Še danes me veseli, da se simboli za posamezne odpadke še niso kaj dosti spremenili (žabica, miška, časopis Ogrizek…). Seveda je tudi kultura moja ljubezen. Takrat sem veliko oblikovala za takratni JSKD in Cankarjev dom (vabila, zloženke, miniature Cankarjevih črtic…).

Zadnjih 20 let pa sem predana vzgoji, vzgoji danes za jutri. Vzpostavila sem štiri vrtce montessori in zadnja dva sta naša družinska. 10 leto teče od kar smo začeli z Gorenjsko hišo otrok (Radovljica) in pred 9 leti smo tudi Vrhniki prispevali vrtec, ki deluje po programu montessori, v okviru katerega izvajamo tudi različne delavnice za osnovnošolce, mlade, starše, učitelje ter terapijo montessori.

Največ, kar pa sva lahko z možem prispevala kraju pa so zagotovo štirje Vrhničani, za katere si želiva, da bi se, kjer koli že bodo, počutili sprejete in vredne, da bi z veseljem prispevali svoje talente in se zavedali, da so soodgovorni za našo prihodnost. To želim za vsakogar…

Zakaj pikapolonica? Ne vem: preprosto, ker je fletna, majhna, pa tudi koristna, ljudem se zdi prijazna, menda je sinonim za srečo in rodovitnost, pa še pike ima, ki so meni všeč.  In še nekaj jo povezuje z mojim delom: njena ličinka med rastjo štirikrat spremeni kožo, preden se spremeni v odraslo žival. Tudi otrok prehaja skozi štiri razvojne ravnine, preden postane odrasla osebnost.

Eva Vrhovec, PTICA PIVKA    

Rojena sem leta 1995 v Ljubljani, celotno otroštvo pa sem preživela na Zaplani, zato se dobro zavedam pomena tesno sodelujoče in med seboj povezane lokalne skupnosti.

Prosti čas najraje preživljam na dolgih sprehodih v gozdu, ki me kot veliko ljubiteljico narave vedno navdajo z novo mero zagona in pozitivne energije. Trenutno dokončujem študij Tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi, že štiri leta pa se ukvarjam s turistično in gostinsko dejavnostjo v enem izmed najbolj turistično razvitih krajev v Sloveniji. Vsakodnevno vpletena v turizem se iz prve roke učim o pomenu turističnega razvoja ter njegovih vplivih na kraj, podeželje, naravo in lokalno okolje ter tam živeče ljudi.

Vrhniko vidim kot kraj, ki lahko človeku ogromno (po)nudi, potrebuje pa posameznike, ki jim bo mar za dobrobit prebivalcev in širše skupnosti ter bodo lahko k temu prispevali svoje znanje, izkušnje ali finančni kapital. Kot nekdo, ki se je dobil priložnost za delo izven domačega kraja verjamem, da si mladi želijo živeti in delati v kraju bivanja, ki jim lahko nudi več kot le stalni naslov. Vrhnika z okolico naj postane kraj, ki mladim nudi možnosti, priložnosti in podporo pri uresničitvi svojih osebnih ciljev.